Včeraj zjutraj si za vedno zaprl oči. Navsezgodaj si še pojedel svoj zajtrk in bil presenetljivo dobre volje, kar zadnja leta ni bilo najbolj običajno. Celo pocrkljal si se. Ko se je Marko vrnil iz nočne, naj bi šel na sprehod, saj je oče povedal, kako poln energije si. Celo do Šalare naj bi šla, tako poln energije si bil... Ampak... Svojih oči nisi več odprl, tvoje telo je bilo negibno. Ko je Marko odmaknil "laske" s tvojih oči, so bile le-te zaprte. Kar zaspal si...
Harley, za tabo joče vsa družina. Kdo bo zdaj spal pod Kikijinim oknom, da je ne bo strah teme? Komu bo zaupala vse tisto, kar je šepetala v tvojo grivo?
Srečno pot na drugo stran mavrice, sivolasi starček...
Zdaj mirno spiš v gozdičku... Imaš mir, ki si ga zadnje tedne tako iskal...
Zbogom, Harley. Nekoč se vsi skupaj spet srečamo...