Pogreb za psa

Lilit · 110816

Lanabela

  • Pravi Pesjanar
  • ****
    • Prispevkov: 7.316
    • Točke: 48
Odgovori #60 : 26 Maj 2011, 21:11:45
Nekateri ljudje so silno presenečeni, ko jim crkne prva žvav na katero so bili navezani, pa jih je kar rahlo sram ko ugotovijo, da jih je bolj prizadelo, kot smrt njihovega bližnjega (ali bolje rečeno, prizadelo jih je na drugačen, bolj direkten način). Mnogi med njimi si prav zaradi tega  nikoli več ne upajo omisliti si živali.

In zakaj bi se morali čustveno distancirati od smrti - kakršne koli, človeške ali živalske?


riry

  • *
    • Prispevkov: 70
    • Točke: 0
Odgovori #61 : 26 Maj 2011, 21:12:45
Mah...ob smrti babice (njene matere), ki je bila super ženska in smo se odlično razumeli, sva se obe čisto "zdravo" poslovile. Zaenkrat (na srečo) nimam takih sorodnikov, ki bi bili blizu smrtne postelje, ampak, ko pravijo, da je žival eno in človek drugo...se strinjam...pa naj bom čustveno nestabila in čudna, ampak do sedaj sem za našo mačko preokala bistveno več kot za katerimkolim človekom...tudi babica ni bila deležna toliko solz - mogoče za to, ker smo se imeli čas pripraviti na njeno smrt (pač, vedeli smo kaj nas čaka), mačka pa je umrla (kljub visoki starosti) nepričakovano v enem tednu...tako da je bil šok precej večji in če živiš z živaljo 19 let, ki je bila vedno zdrava, ko si vajen, da se ti spotika pod nogami in se pride pocrkljat pod kovter... in da tega kar naenkrat ni več...v končni fazi preživiš s svojo živaljo (poleg ostalih družinskih članov, s katerimi sobivaš v istem gospodinjstvu) največ kvalitetnega časa...in se zatorej zna zgodit, da za neko žlahto, s katero se vidim redkeje in je v osnovi niti ne poznam, ne bom toliko žalovala...za časa pogreba, pa par vljudnostnih fraz in ciao....življenje gre naprej.

+podpis pod Lanabelo



Davor

  • Pod Lupo
  • *
    • Prispevkov: 2.279
    • Točke: -50
  • Beag-ology
Odgovori #62 : 26 Maj 2011, 21:27:30
Citiraj
In zakaj bi se morali čustveno distancirati od smrti - kakršne koli, človeške ali živalske?

Zaradi samega procesa psihološkega okrevanja ; ljudje ki se dlje časa oklepajo absolutnega in to potencirajo še z relikvijami  temu primerno dlje okrevajo ali sploh ne; takšen človek v strokovnem smislu ni čustveno stabilen;
Smrt je pač naraven proces, ampak iz vidika osebnosti psihološki stres, ki če se ne konča v določeni točki negativno vpliva na posameznika
Pa ne  da bi obsojal , ljudje nismo racionalna bitja, opozarjam le da počlovečenje živali v noben kontekstu ni pozitivna stvar za posameznika

ponavadi človek kar ne dobi z medosebnim odnosom začne iskati pri naslednjem čustvenem objektu, ki mu lahko nudi pozornost, potuho, nadzor, čustveno stabilnost,  starševstvo..etc



When distant and unfamiliar and complex things are communicated to great masses of people, the truth suffers a considerable and often a radical distortion. The complex is made over into the simple, the hypothetical into the dogmatic, and the relative into an absolute.


TibiQ

  • *
    • Prispevkov: 2.060
    • Točke: 0
Odgovori #63 : 27 Maj 2011, 08:46:53
Se kar strinjam s tem kar je Davor napisal  :o .. pa saj ni nič pisal kaj naj kdo počne in česa ne, samo opozoril je, da ni najbolj zdravo.

Sem enakega mnenja. Dokler se ne škodi, mi je povsem vseeno kaj ljudje počnejo in tudi nikogar nič ne obsojam kako poskrbi za posmrtne ostanke živali.

Bi pa rada razumela zakaj to počnejo, ker preprosto ne razumem, kako te nek pepel na omarici ali nagačena žival, lahko potolaži,.. še manj pa, kako se ji s tem, da poskrbiš za njeno truplo na tak način, oddolžiš za vse, kar ti je lepega dala za časa življenja - ne vem, mogoče zato, ker se jaz stvari, ki jih je nemogoče imeti, preprosto ne oklepam, ker mi to povzroča samo negativne občutke (pa ti že s spomini še preradi sami prepogosto pridejo in res ni fajn, da imaš doma še nek relikt, ki te še pogosteje spominja), žival pa itak ko je enkrat mrtva, tudi nima nič več od tega.

Torej mene zanima kaj je tisto pozitivno, zaradi česar naj bi hranili posmrtne ostanke. Družbeno priučena floskula, da zato, ker se to spodobi, mi je namreč za lase privlečena izmišljotina tistih, ki služijo ko ljudi uspejo prepričat da so take ideje dobre.

Meni bi bilo namreč prej obratno imeti posmrtne ostanke doma. Prav kakor je Davor napisal - bi mi pomenilo oklepanje tega stanja žalosti, oz. vzdrževanje negativnih občutkov in ne tolažba in lažje sprejemanje smrti, še najmanj pa oddolžitev živali - oddolžiš se ji po mojem razmišljanju v času, ko še živi, ko je enkrat ni več, mi nekako ni logično kako naj bi se ji oddolžil.



andreja

  • Pesjanar
  • ***
    • Prispevkov: 7.101
    • Točke: 28
  • vedno z mano
Odgovori #64 : 27 Maj 2011, 09:29:04
 Davor, super napisano!  :)

http://blueberry.moj-album.com/

http://www.youtube.com/watch?v=CbKsgaXQy2k&feature=related
http://www.youtube.com/watch?v=2xB4dbdNSXY&feature=related

Never argue with an idiot; first he will drag you down to his level, then he will beat you with experience :P


Inanna

  • *
    • Prispevkov: 1.960
    • Točke: 0
Odgovori #65 : 27 Maj 2011, 09:31:00
Davor, kako sva usklajena :o :D

Tibiq...moje misli... 8)


čara

  • *
    • Prispevkov: 8.251
    • Točke: 7
  • Obožujem pse!
Odgovori #66 : 27 Maj 2011, 12:44:11
Zaradi samega procesa psihološkega okrevanja ; ljudje ki se dlje časa oklepajo absolutnega in to potencirajo še z relikvijami  temu primerno dlje okrevajo ali sploh ne; takšen človek v strokovnem smislu ni čustveno stabilen;
Smrt je pač naraven proces, ampak iz vidika osebnosti psihološki stres, ki če se ne konča v določeni točki negativno vpliva na posameznika
Pa ne  da bi obsojal , ljudje nismo racionalna bitja, opozarjam le da počlovečenje živali v noben kontekstu ni pozitivna stvar za posameznika

ponavadi človek kar ne dobi z medosebnim odnosom začne iskati pri naslednjem čustvenem objektu, ki mu lahko nudi pozornost, potuho, nadzor, čustveno stabilnost,  starševstvo..etc




HAHAHAHAHA kakšno sranje pišeš. Se vidi, da nisi ravno kompetenten na tem področju.

Predelala sem že toliko smrti meni ljubih ljudi in enega, s katerim sem bila v intimnem odnosu in mojih živali-da hudičevo dobro vem kaj je to PROCES ŽALOVANJA in da se od človeka do človeka razlikuje. Ob prebiranju tapravih knjig, debati ob kavi (in ne svetovanju) z dvema psihoterapevtoma in eno družinsko terapevtko ter kup ljudi s podobnimi izkušnjami...Pri žalovanju in spoprijemanjem s smrtjo ni tabujev in ovir, narediš kar je potrebno, da daš skozi. Šele potem si prost in lahko funkcioniraš...dummass  ::)

Pri Bini bo pač tako, da bo nekaj časa žara na  polici, potem pa....verjetno pepel nekje v zraku, zemljo, kamor bo najbolj pasal.

In pogreb-žalovanje-NI POČLOVEČOVANJE ŽIVALI. (pišem z velikimi, da lažje razumeš in vidiš črke).  ::) :D

editi Vsi ljudje niso racionalna bitja...eni pa so...posploševanje ne koristi nikomur.

ko bi vsaj vedel kaj skropucaš skupaj... ;D

http://tecem26.blogspot.com/
Le vkup uboga gmajna!


Lanabela

  • Pravi Pesjanar
  • ****
    • Prispevkov: 7.316
    • Točke: 48
Odgovori #67 : 27 Maj 2011, 12:50:53
Citiraj
ne vem, mogoče zato, ker se jaz stvari, ki jih je nemogoče imeti, preprosto ne oklepam, ker mi to povzroča samo negativne občutke (pa ti že s spomini še preradi sami prepogosto pridejo in res ni fajn, da imaš doma še nek relikt, ki te še pogosteje spominja), žival pa itak ko je enkrat mrtva, tudi nima nič več od tega.

Ljudje smo različni. Enemu pomaga, če ne vidi nikoli več ničesar kar je pripadalo ljubljeni osebi ali živali (Žalovanje za enim in drugim je zelo podobno, moraš skozi enake faze...), ker so jim spomini boleči, pa se temu raje izognejo.
Meni sicer ni nič do žar na polički, se mi pa ne zdi nič čudnega, če kdo jih pa ima - nekateri imajo radi doma tudi žare od svojih ljudi, tam kjer je to dovoljeno, pa ne vem da bi bili zaradi tega kaj neuravnovešeni ali depresivni ali še kaj hujšega. Imam pa zelo rada tisti kotiček pod češnjo, kjer je pokopana večina naših živali, čeprav verjetno od njih ni ostalo več nič. In bi mi bilo za tisti kotiček ob selitvi bolj žal kot za bajto in vse ostalo. Zakaj? Ne vem, pač nismo vsi izključno racionalna bitja. Pa čisto luštno se mi zdi, če imam kje spravljen kakšem šop dlake ali pa odtis od tace ali kaj podobnega. In se jih zelo rada spomnim, vseh po vrsti.
Ker jih prebolim, me spomin nanje prav nič ne boli in nimam nobenega vzroka, da bi se mu izogibala.


čara

  • *
    • Prispevkov: 8.251
    • Točke: 7
  • Obožujem pse!
Odgovori #68 : 27 Maj 2011, 12:58:54
................
Ker jih prebolim, me spomin nanje prav nič ne boli in nimam nobenega vzroka, da bi se mu izogibala.

Podpis!

Moj način žalovanja je tak, da pridem do te točke.  Pa čeprav ga kdo ni sposoben razumeti hehe.

http://tecem26.blogspot.com/
Le vkup uboga gmajna!


Davor

  • Pod Lupo
  • *
    • Prispevkov: 2.279
    • Točke: -50
  • Beag-ology
Odgovori #69 : 27 Maj 2011, 13:09:03
Citiraj
Pri žalovanju in spoprijemanjem s smrtjo ni tabujev in ovir, narediš kar je potrebno, da daš skozi. Šele potem si prost in lahko funkcioniraš...dummass

če ignoriram očiten trol, tudi samopoškodovanje oz. samopohabljanje je način spopadanja  s silnimi čustvi ali stisko, pać "narediš kar je potrebno da daš skozi" in brez ustrezne obravnave in predvsem zavedanja da gre za določeno bolezen lahko traja desetletja, preden je oseba sposobna se racionalno spopasti s temi čustvi:

Dvomim tudi, da me lastne izkušnje z smrtjo bližnjih naredijo že za kompetentnega, ravno nasprotno gre za čustveno breme, ki marsikdaj onemogoča objektivno razmišljati, tko da ljudje delujejo užaljeno in žaljivo, a ne čara?


 

When distant and unfamiliar and complex things are communicated to great masses of people, the truth suffers a considerable and often a radical distortion. The complex is made over into the simple, the hypothetical into the dogmatic, and the relative into an absolute.


Lanabela

  • Pravi Pesjanar
  • ****
    • Prispevkov: 7.316
    • Točke: 48
Odgovori #70 : 27 Maj 2011, 13:27:23
Za vsako stvar pa res ne rabiš strokovne pomoči. Pa tudi v neke hude ekstreme ni treba hodit. Meni je enkrat, ko me je res hudo zadelo - sta šli naenkrat dve moji dobri stari psici - pomagalo že to, da sem na njun grob vsadila... bučke. Kar se mi je zdelo silno smešno in namesto da bi se scmerila vselej, ko bi mi prišli na misel, sem se začela režat. So zelo dobro obrodile in smo se do novembra režali, ko smo žrli pasje buče.

Ne vem, ali nekateri tukaj še niso izgubili nikogar, na katerega bi bili res navezani, ali pa si niti ne upajo se na nekoga navezati, da jih ne bi potem preveč bolelo.


Davor

  • Pod Lupo
  • *
    • Prispevkov: 2.279
    • Točke: -50
  • Beag-ology
Odgovori #71 : 27 Maj 2011, 13:36:30
Vsekakor s(m)o izgubili,  bolelo ni nič manj, ampak za prebolevanje tega nismo posegli po ekstremnih načinih potuhe, kar žara v sobi, nagačenje..se pravi želja materializiranja smrti izgubljene osebe to je;  se da bolečino prebresti, na bolj psihološko ustrezen način ; če ne gre drugače pa namesto tega si raje človek naj najde temu namenjeno svetovanje.

Gre dejansko za obup, saj se od čustvenega objekta ne moreš ločiti in zato stremiš po vsaj nekakšhem delčku, ki te veže nanj. Kar je normalno, vendar  iz konteksta ukrevanja nezdravo; sedaj da pa lahko ljudje počnejo kar jim paše to sploh ni predmet debata,  ob vsej zahodnjaški obsesiji z smrto je žara psa še lahko najmanj ekcentrična

When distant and unfamiliar and complex things are communicated to great masses of people, the truth suffers a considerable and often a radical distortion. The complex is made over into the simple, the hypothetical into the dogmatic, and the relative into an absolute.


Inanna

  • *
    • Prispevkov: 1.960
    • Točke: 0
Odgovori #72 : 27 Maj 2011, 13:40:55
Kot sem že rekla, vsak po svoje, kakor komu paše...dokler ni njemu ali okolici v škodo. Če razumem način ali ne.
Bi pa rekla, da na to zelo vpliva družina, vzgoja... V življenju sem izgubila že nekaj oseb in živali, ki so mi bili blizu, verjetno se tudi to pozna pri mojem razmišljanju. Že od malih nog jemljem to kot nekaj samoumevnega, se zavedam, da bo tega prej ali slej prišlo in je to neizogiben del življenja. Tako so mi pač starši in stari starši predstavili. Vse ima svoj konec. Najprej je seveda hudo, še posebno, če pride do izgube nepričakovano...potem pa ostanejo lepi spomini. Občasno s kakšno solzo v očesu, bolj zaradi tega, ker pogrešaš, ker ti manjka, ker veš, da ne bo več...
Se pa rada spominjam z gledanjem fotografij, občasnim obiskom najljubših skupnih lokacij in podobne stvari....kot pa z obiskom groba, žare, ipd. kar spominja le na konec, ko je bilo hudo, in ne na življenje.
Le zakaj...ko je toliko lepših načinov  ;)


Lanabela

  • Pravi Pesjanar
  • ****
    • Prispevkov: 7.316
    • Točke: 48
Odgovori #73 : 27 Maj 2011, 13:44:23
Smo pač različni in rabimo različne bergle. Jaz buče, Čara žaro na polički, Innana slike, Davor pa strokovnjaka. Tibi pa očitno žaluje za psico še dokler je živa. 100ljudi 100čudi.

Kot je rekla Čara, važno je preboleti, kako in na kakšen način kdo pride čez je pa njegova stvar. Hudo je, kadar nekdo ne pride čez, ne preboli in ne more normalno živeti naprej. Ni važno, ali imaš na polici žaro, ampak kaj ti tista žara pomeni. Če ob njej vedno znova odpiraš stare rane, to prav gotovo ni dobro. Lahko ti je tudi v tolažbo in lep spomin. Mene tisti kotiček pod češnjo nikakor ne spominja na konec in hudo, ampak na vse tisto, kar smo doživeli skupaj.


Davor

  • Pod Lupo
  • *
    • Prispevkov: 2.279
    • Točke: -50
  • Beag-ology
Odgovori #74 : 27 Maj 2011, 13:58:31
tle je le ključna razlika, da nekateri potrebujejo ekstreme , da se spostavi njihova psihološka stabilnost čez čas, drugi pa ne in prebolijo / žalujejo po normalni poti kot večina ljudi ; v kontekstu spomina je žara bolj vprašanje ekscentričnosti;






When distant and unfamiliar and complex things are communicated to great masses of people, the truth suffers a considerable and often a radical distortion. The complex is made over into the simple, the hypothetical into the dogmatic, and the relative into an absolute.


Inanna

  • *
    • Prispevkov: 1.960
    • Točke: 0
Odgovori #75 : 27 Maj 2011, 13:59:57
Ja, ampak jaz tega nimam za oporo, bergle, zgolj za lepe spomine vsake toliko. Ko pregledujem albume, kar zelo rada počnem nekajkrat letno. Obdelam celo moje življenje, zato še zdaj rada razvijam slike in lepim v albume, je čisto drug občutek kot gledanje na računalniku.
V fazi prebolevanja pa mi ni niti za omenjanje te osebe, živali...rabim kakšen teden, dva, da se navadim na novo stanje, da dejansko dojamem. Ne grem pa vsak dan 100x gledat slik, se pogovarjat na grob in jokat in ne vem kaj ;)

Hmm, zakaj bi žaro, a ni potem bolje nagačenje? Je dejansko kaj videti 8)


Lanabela

  • Pravi Pesjanar
  • ****
    • Prispevkov: 7.316
    • Točke: 48
Odgovori #76 : 27 Maj 2011, 14:07:34
Tvoje slike so bergla natančno toliko, kot je bergla moja češnja ali Čarina žara.

Lahko se pa razvrstimo po ekscentričnosti, če je komu to ljubo: najbolj normalen je Davor, ki ne rabi ničesar drugega kot strokovnjaka, sledi Inana s slikami, potem pa saj ne vem, ampak bi rekla da je žara na polici veliko manj ekscentrična kot reciklirane pasje bučke....


Davor

  • Pod Lupo
  • *
    • Prispevkov: 2.279
    • Točke: -50
  • Beag-ology
Odgovori #77 : 27 Maj 2011, 14:13:44
No, sem prepričan da bi marsikdo takšen želel imeti svojega psa nagačenega , je bilo to v 19. stol  v modi, tle še ena bergla pač  ::)

eh vsak osebnostni ekstrem je bolj škodljiv kot koristen

When distant and unfamiliar and complex things are communicated to great masses of people, the truth suffers a considerable and often a radical distortion. The complex is made over into the simple, the hypothetical into the dogmatic, and the relative into an absolute.


Inanna

  • *
    • Prispevkov: 1.960
    • Točke: 0
Odgovori #78 : 27 Maj 2011, 14:18:53
Zakaj naj bi bile moje slike bergla?
Jaz jih gledam v sklopu drugih, z dopustov, zabav,...pač za osvežitev spomina, ker se je lepo spominjat dogodkov...vseh, ki se beležijo v času življenja. Pa se zaradi tega ne oklepam preteklosti.
Mislim, da to ni isto kot, če imaš žaro na polici in se npr. pogovarjaš z njo ali hodiš na grob in nosiš sveče 5x na teden (polovica jih to dela iz občutka dolžnosti in "kaj bodo drugi rekli", nič drugega ;))
Pa zdaj sploh ne gre za tvoje bučke ali Čarino žaro (domnevno začasno na polici ;)), vseeno imam v mislih večje ekstreme.
Dokler se teh stvari ne oklepaš 10 let in obupuješ...še gre :) Predvsem je bistvo v tem, kje je tista meja med normalnim in obsedenim, pretiranim, škodljivim...


riry

  • *
    • Prispevkov: 70
    • Točke: 0
Odgovori #79 : 27 Maj 2011, 14:25:10
Eh, nehajte komplicirat ;D A je to sploh pomembno kje ima kdo "spravljeno" truplo ljubljenčka in kako za njim žaluje? Pa makar, da ga spravim v skrinjo, pa mu vsak dan nesem za jest  :o ;), pa če nobenga ne ogrožam pri tem, mislim da nima nobenega kaj motit, kolikor čudno se to sliši in bolano itd. So še kakšne hujše stvari/deviantnosti na svetu, kot to, kako posameznik doživlja/preboleva smrt bližnjega ::).



pidog

  • Pod Lupo
  • *
    • Prispevkov: 1.345
    • Točke: -50
Odgovori #80 : 27 Maj 2011, 14:27:04
Oh joj joj...........kam gre ta svet.
Enakopravnost, pravice, liberalizacija............... ....kakor komu pase ;)
Kmalu bomo crknjenega psa dobili tako...................za po zupci posut namesto popra.
Ali res niso dosti fotografije, odtis tace, bucke pod drevesom, lep spomin..........se malo pocakajmo pa bomo dobili esej o eticnosti pasjih zar, pasjih pogrebov..........., ki ga bodo napisali tisti, ki imajo vsaj po mojem ze pred smrtjo doma kinoloske razvaline.................... ..ker pa so razvaline kinologije so pa zato pocloveceni presezki :o

Mogoce namig. Kaksno anticno filozofijo v roke (za boljso rehabilitacijo ;) )..........................ne za ultra pismene puncke katerim bi kar pripisal najvecjo moderno zeljo..........kucati po kompjuterju, sukati jezik, veliko zasluziti in tuhtati kako bi, da ne bi oz. bi cim manj. Ampak najhuje je to, da vse to ze vejo :o :o :o
Pol pa imamo kar imamo.......vsepovsod.
Zivela svoboda!



Lanabela

  • Pravi Pesjanar
  • ****
    • Prispevkov: 7.316
    • Točke: 48
Odgovori #81 : 27 Maj 2011, 14:28:55
Ja in zakaj enake vloge kot tvoje slike ne more imeti moja češnja in Čarina žara? Kje pa piše, da se bo Čara pogovarjala  z žaro ali pa da jaz pod češnjo prižigam sveče? Saj jih jaz tudi nekaj poznam, ki si obesijo slike s črnim robom, pa zraven prižigajo sveče ali pa okrog slike naredijo cel "bohkov kot"...in tam objokujejo pokojnega še leta in leta po smrti.


Inanna

  • *
    • Prispevkov: 1.960
    • Točke: 0
Odgovori #82 : 27 Maj 2011, 14:35:08
Sej pravim, da sploh ne gre za vajina primera :P
To z bučkami mi je čisto jasno, hkrati zabavno  :D Žar pač ne razumem, ampak ok...dokler ni okrog "bohkov kot" in dnevno objokovanje... ;D
Isto mi pa še vedno ni, pa saj ni važno, to je pač moje mnenje 8)

Pidog...me prav zanima, kaj nas še čaka :o :D


pidog

  • Pod Lupo
  • *
    • Prispevkov: 1.345
    • Točke: -50
Odgovori #83 : 27 Maj 2011, 14:46:13
Seveda je isto.  ;D
Je treba stvar poclovecit, da se ti "zjasni"  :o

.......kakor komu pase.
Zivela OF!  ;D ;D ;D



andreja

  • Pesjanar
  • ***
    • Prispevkov: 7.101
    • Točke: 28
  • vedno z mano
Odgovori #84 : 27 Maj 2011, 14:50:24
Kdo bi reku, da lahko taka tema postane zabavna hihi  :D

http://blueberry.moj-album.com/

http://www.youtube.com/watch?v=CbKsgaXQy2k&feature=related
http://www.youtube.com/watch?v=2xB4dbdNSXY&feature=related

Never argue with an idiot; first he will drag you down to his level, then he will beat you with experience :P


Davor

  • Pod Lupo
  • *
    • Prispevkov: 2.279
    • Točke: -50
  • Beag-ology
Odgovori #85 : 27 Maj 2011, 14:50:56
Citiraj
Pa makar, da ga spravim v skrinjo, pa mu vsak dan nesem za jest  Shocked Wink, pa če nobenga ne ogrožam pri tem, mislim da nima nobenega kaj motit

govorimo o nezdravem pretiravanju, kar zgornji primer vsekakor je. Kaj kdo počne z truplom svoje živali se me v bistvu ne tiče; niti glede na določene odgovore tule ne bi želel vedeti ;)

In argument "so še hujše stvari" mi je vedno zabaven, kot da to predmet obravnave nekako zrelevatizira

When distant and unfamiliar and complex things are communicated to great masses of people, the truth suffers a considerable and often a radical distortion. The complex is made over into the simple, the hypothetical into the dogmatic, and the relative into an absolute.


TibiQ

  • *
    • Prispevkov: 2.060
    • Točke: 0
Odgovori #86 : 27 Maj 2011, 15:05:52
In se jih zelo rada spomnim, vseh po vrsti.
Ker jih prebolim, me spomin nanje prav nič ne boli in nimam nobenega vzroka, da bi se mu izogibala.
Tudi jaz, ko enkrat prebolim in se spomnim, si rada prikličem v spomin tiste lepe stvari in pogledam kakšne fotografije.. ampak vseeno pa, čeprav ne čutim ravno neke bolečine ali žalosti, ne morem brez vsaj kakšne misli obžalovanja (in to je še vedno negativno), da me ta žival (ali človek) ne bo nikoli več razveseljevala s svojimi neumnostmi.. včasih se pa tudi zgodi, da ko začnem razmišljati o vseh lepih trenutkih, nekako misli včasih prilezejo tudi do tistih trenutkov na koncu, ki so v nekaterih primerih lahko tudi zelo moreči in tu pa pride celo tudi bolečina še nazaj.

In sicer se jaz bolečim spominom, ko se enkrat pojavijo, ne izogibam, ampak se z njimi soočim.. ampak spomini še preradi pridejo sami in zakaj bi si za take boleče zadeve nekdo želel "nastavljat opomnike"? Sicer naj si jih, kdor želi, jaz bi si samo želela razumet zakaj je to dobro oz. zakaj nekdo misli da pomaga. Meni se zdijo te "bergle" kot vi pravite temu, nekako tako (samo ne tako drastično), kot jemanje mamil, pomirjeval, pitje alkohola,.. karkoli, kar navidezno in začasno ublaži bolečino, na dolgi rok pa vsi vemo da škodi (sem prej napisala, da žar,.. seveda ne jemljem tako drastično, oz. so posledice v večini primerov neopazne in nevredne omembe.. ampak mi tule debatiramo o tem ane in postavljamo stvari na eno in drugo stran).

In saj v končni fazi, tudi po bivalnih prostorih razstavljene fotografije pokojnih, prav tako so tak relikt, o katerem se je prej govorilo (sicer res dosti manj morbiden, kot ena žara s posmrtnimi ostanki) in dejansko če sedajle pomislim, imam po nekem nerazložljivem naključju (sem podedovala uokvirjeno, pa je nekako nisem pospravila v predal) doma fotografijo preminule osebe, sicer ne ravno na zelo izpostavljenem mestu, pa vseeno kadar mi pritegne pozornost, tisti občutki obžalovanja, o katerih sem pisala zgoraj, so močnejši, kot npr. so ob spominu, ki pride sam od sebe, na osebo, ki sem jo imela še rajši in je od njene smrti pravzaprav minilo manj časa. Verjetno zaradi same vizualizacije.. tko da si nekako predstavljam, da če bi me namesto fotografije žara spomnila na to, bi se verjetno še hitreje pojavili tudi spomini na tiste moreče stvari pred koncem ali kakršnikoli drugačni morbidni občutki. Kaj pa vem.

Jaz dejansko niti na pokopališča ne hodim več.

Citiraj
Ne vem, ali nekateri tukaj še niso izgubili nikogar, na katerega bi bili res navezani, ali pa si niti ne upajo se na nekoga navezati, da jih ne bi potem preveč bolelo.
Izgubila že ogromno, na katere sem bila res navezana in je bolelo kot hudič in včasih spomin še sedaj zaboli, ampak to me še ni ustavilo da se ne bi vedno znova navezovala - nasploh se hitro in intezivno navežem na marsikoga oz. marsikaj, pa če se vrnem na intenzivnost, sem že izgubila osebo, ki je po pomembnosti pri meni zasedala prvo mesto.

Ampak nekako pa res ne vidim kakšno vezo ima tvoje vprašanje s samim načinom prebolevanja.

Citiraj
ampak za prebolevanje tega, nismo posegli po ekstremnih načinih potuhe,
Jaz pa sploh ne vem, če je tole potuha ob prebolevanju. A ni tako, da naj bi bila potuha nekaj, kar olajša stvari? Se mi ne zdi, da tole kaj olajša stvari. Bolečino v takih primerih itak olajša samo čas, pa seveda mora biti človek sposoben da se premakne naprej, kar spet z nekim oklepanjem, je to težje. Ampak ja no.. potuha.. v smislu, da ima dolgoročno škodljive posledice.. mogoče ja.  ;)

Se sicer strinjam z Lanabelo.. da imeti doma take relikte res ni znak oz. ne vodi v neko nenormalno neuravnovešenost ali depresijo (dostikrat se niti ne opazi), ampak če se že ravno pogovarjamo ane.. potem jaz povem zakaj jaz zase rajši tega nimam.  ;)

Citiraj
Tibi pa očitno žaluje za psico še dokler je živa
Ne žalujem, me pa na moment presune - spet negativni občutki in ko se to zgodi, se potrudim zelo na hitro preusmerit misli. In kakšni pa naj bi bili po tvojem občutki, ko se med drugimi stvarmi, ki se jih veselim, zavem tudi, da je z vsakim dopolnjenim letom tudi čas slovesa in konca vseh teh pustolovščin, bližje?

Citiraj
Mene tisti kotiček pod češnjo nikakor ne spominja na konec in hudo, ampak na vse tisto, kar smo doživeli skupaj.
In nikoli niti za moment ne občutiš žalosti v smislu tega, kar sem napisala zgoraj? Te misli nikoli ne pripeljejo do trpljenja, ki ga je mogoče žival čutila pred koncem, ali nikoli ne pogrešaš in si zaželiš, da bi bila lahko tu, da bi se spet skupaj zabavali?

Pidog, saj bi tudi tvoje komentirala, pa nimam niti najmanjšega pojma kaj si hotel sploh povedat.  :D Mogoče je pa še bolje tako  ::)



Inanna

  • *
    • Prispevkov: 1.960
    • Točke: 0
Odgovori #87 : 27 Maj 2011, 15:26:39
Hmm, da bo tema bolj zabavna, ampak še vedno v stilu. A ne, Andreja?  :D

Janezek vpraša mamo: "Mama, mama, se lahko grem igrat z babico ?"
Mama: "Lahko, samo potem jo nazaj zakoplji !"


pidog

  • Pod Lupo
  • *
    • Prispevkov: 1.345
    • Točke: -50
Odgovori #88 : 27 Maj 2011, 17:59:14
Janezek stece po gmajni , nakar mama glasno " Pa brez grizenja kot zadnjic, ce ne jo bomo upepelili in jo bos lahko samo se gledal..................brez igre. Spominki niso kar tako za unicevat" ;D



Davor

  • Pod Lupo
  • *
    • Prispevkov: 2.279
    • Točke: -50
  • Beag-ology
Odgovori #89 : 27 Maj 2011, 18:59:17
 taxidermija je po svoje praktična zadeva; ko se enkrat naveličaš "bergle" (nagačene preminule hišne živali), se jo enostavno proda na ebayu;
nagaćeni psi namreč tam dosegajo konkretne cene; bizarnost in denar gresta vedno roka v roki, 

žaro pa ti pač naslednji lastnik rukne v biološke odpatke

When distant and unfamiliar and complex things are communicated to great masses of people, the truth suffers a considerable and often a radical distortion. The complex is made over into the simple, the hypothetical into the dogmatic, and the relative into an absolute.