In se jih zelo rada spomnim, vseh po vrsti.
Ker jih prebolim, me spomin nanje prav nič ne boli in nimam nobenega vzroka, da bi se mu izogibala.
Tudi jaz, ko enkrat prebolim in se spomnim, si rada prikličem v spomin tiste lepe stvari in pogledam kakšne fotografije.. ampak vseeno pa, čeprav ne čutim ravno neke bolečine ali žalosti, ne morem brez vsaj kakšne misli obžalovanja (in to je še vedno negativno), da me ta žival (ali človek) ne bo nikoli več razveseljevala s svojimi neumnostmi.. včasih se pa tudi zgodi, da ko začnem razmišljati o vseh lepih trenutkih, nekako misli včasih prilezejo tudi do tistih trenutkov na koncu, ki so v nekaterih primerih lahko tudi zelo moreči in tu pa pride celo tudi bolečina še nazaj.
In sicer se jaz bolečim spominom, ko se enkrat pojavijo, ne izogibam, ampak se z njimi soočim.. ampak spomini še preradi pridejo sami in zakaj bi si za take boleče zadeve nekdo želel "nastavljat opomnike"? Sicer naj si jih, kdor želi, jaz bi si samo želela razumet zakaj je to dobro oz. zakaj nekdo misli da pomaga. Meni se zdijo te "bergle" kot vi pravite temu, nekako tako (samo ne tako drastično), kot jemanje mamil, pomirjeval, pitje alkohola,.. karkoli, kar navidezno in začasno ublaži bolečino, na dolgi rok pa vsi vemo da škodi (sem prej napisala, da žar,.. seveda ne jemljem tako drastično, oz. so posledice v večini primerov neopazne in nevredne omembe.. ampak mi tule debatiramo o tem ane in postavljamo stvari na eno in drugo stran).
In saj v končni fazi, tudi po bivalnih prostorih razstavljene fotografije pokojnih, prav tako so tak relikt, o katerem se je prej govorilo (sicer res dosti manj morbiden, kot ena žara s posmrtnimi ostanki) in dejansko če sedajle pomislim, imam po nekem nerazložljivem naključju (sem podedovala uokvirjeno, pa je nekako nisem pospravila v predal) doma fotografijo preminule osebe, sicer ne ravno na zelo izpostavljenem mestu, pa vseeno kadar mi pritegne pozornost, tisti občutki obžalovanja, o katerih sem pisala zgoraj, so močnejši, kot npr. so ob spominu, ki pride sam od sebe, na osebo, ki sem jo imela še rajši in je od njene smrti pravzaprav minilo manj časa. Verjetno zaradi same vizualizacije.. tko da si nekako predstavljam, da če bi me namesto fotografije žara spomnila na to, bi se verjetno še hitreje pojavili tudi spomini na tiste moreče stvari pred koncem ali kakršnikoli drugačni morbidni občutki. Kaj pa vem.
Jaz dejansko niti na pokopališča ne hodim več.
Ne vem, ali nekateri tukaj še niso izgubili nikogar, na katerega bi bili res navezani, ali pa si niti ne upajo se na nekoga navezati, da jih ne bi potem preveč bolelo.
Izgubila že ogromno, na katere sem bila res navezana in je bolelo kot hudič in včasih spomin še sedaj zaboli, ampak to me še ni ustavilo da se ne bi vedno znova navezovala - nasploh se hitro in intezivno navežem na marsikoga oz. marsikaj, pa če se vrnem na intenzivnost, sem že izgubila osebo, ki je po pomembnosti pri meni zasedala prvo mesto.
Ampak nekako pa res ne vidim kakšno vezo ima tvoje vprašanje s samim načinom prebolevanja.
ampak za prebolevanje tega, nismo posegli po ekstremnih načinih potuhe,
Jaz pa sploh ne vem, če je tole potuha ob prebolevanju. A ni tako, da naj bi bila potuha nekaj, kar olajša stvari? Se mi ne zdi, da tole kaj olajša stvari. Bolečino v takih primerih itak olajša samo čas, pa seveda mora biti človek sposoben da se premakne naprej, kar spet z nekim oklepanjem, je to težje. Ampak ja no.. potuha.. v smislu, da ima dolgoročno škodljive posledice.. mogoče ja.
Se sicer strinjam z Lanabelo.. da imeti doma take relikte res ni znak oz. ne vodi v neko nenormalno neuravnovešenost ali depresijo (dostikrat se niti ne opazi), ampak če se že ravno pogovarjamo ane.. potem jaz povem zakaj jaz zase rajši tega nimam.
Tibi pa očitno žaluje za psico še dokler je živa
Ne žalujem, me pa na moment presune - spet negativni občutki in ko se to zgodi, se potrudim zelo na hitro preusmerit misli. In kakšni pa naj bi bili po tvojem občutki, ko se med drugimi stvarmi, ki se jih veselim, zavem tudi, da je z vsakim dopolnjenim letom tudi čas slovesa in konca vseh teh pustolovščin, bližje?
Mene tisti kotiček pod češnjo nikakor ne spominja na konec in hudo, ampak na vse tisto, kar smo doživeli skupaj.
In nikoli niti za moment ne občutiš žalosti v smislu tega, kar sem napisala zgoraj? Te misli nikoli ne pripeljejo do trpljenja, ki ga je mogoče žival čutila pred koncem, ali nikoli ne pogrešaš in si zaželiš, da bi bila lahko tu, da bi se spet skupaj zabavali?
Pidog, saj bi tudi tvoje komentirala, pa nimam niti najmanjšega pojma kaj si hotel sploh povedat.
Mogoče je pa še bolje tako