Najin Aron (iz prvega Vanessinega legla) pa ni niti malo plašljiv. Mladičke sva obiskala 3x, odločila pa sva se zgolj na podlagi videza (vzela sem močnega in velikega). Vedno, ko sva bila tam, so vsi gomazili drug preko drugega, vsi bi se cartali in igrali. Nisem imela občutka, da bi bil kateri že takrat zadržan ali boječ. Po mojem je večina stvari odvisna od samega pristopa, vzgoje. Zagotovo pa se ta razlikuje od vzgoje rotvajlerja ali kake druge pasme. Švicar je izredno nežen, zato se ga ne sme trdo ali celo nepravično kaznovati. Zadostuje dvignjen glas in beseda NE. Če ga preveč strogo, togo, jezno obravnavaš, lahko zelo vplivaš na njegovo psiho.
Naš Aron je hiperaktiven, družaben, kličejo ga "veseljak". Razveseli se vsakogar, od starejših do otrok, rad ima vse obiske, sosede, kolege, ljudi na cesti, mačke. V bistvu se nekateri kar čudijo, saj švicarji veljajo za rezervirane, plašne, nežne. Res pa je, da ogromno delava z njim - od šole, raznih srečanj, izletov, povsod naju spremlja, vozila sva ga na vse mogoče lokacije, povzročala razne vrste hrupa ... Edina stvar, na katero je jezen ali se je malo boji, so hude nevihte ali ognjemeti.
Malo je mogoče značaj res odvisen od staršev (dednost), dosti bolj pa od vzgoje. Zato rezervacija mladičev tako zgodaj z mojega stališča ni sporna. Če bi hotel opaziti dejansko razliko med psi v istem leglu (ki je po mojem minimalna, saj je težko reči, do kolikšne mere je kateri mladič podedoval določene značajske poteze in po katerem staršu), bi jih moral opazovati 24 ur na dan in praktično ves čas od kotitve. Navsezadnje naj bi rodovnik zagotavljal neke značajske standarde pri psu, zato po mojem bistvenih razlik do 8 tednov starosti ne more biti.
