Da napišem malo o naših psih iz mojega otroštva...
Na začetku smo imeli
Rexa, nemškega ovčarja. Njega se ne spomnim tako dobro, ker je kmalu umrl za tumorjem.
Tu smo oče, Rex in jaz:
Nato je k hiši prišel mešanček med šarplanincem in kraškim ovčarjem in ga poimenovali
Medo. Vzeli smo mladička pri stricu, očetovem bratu. Mali je bil zares cukr in bila sva zelo navezana. Res je bil človekov najboljši prijatelj. Vedno ko smo šli na travnik po mrvo, je ponosno stal na prikolici in se peljal s traktorjem. Bil je neutrudljiv rovokopač in vedno je ujel kakšnega voluharja ali miš.
Z njim in očetom smo prehodili vse naše vrhove in gore.
Ob njegovi smrti mi je bilo zelo hudo. Umrl je zaradi starosti. Neko soboto zvečer je bil ves bogi, z mami sva ga dali zvečer še v garažo, mu pripravili ležišče iz odej (drugače je bil vedno zunaj)... Še isti večer sem dolgo bedla ob njem, sedela na tleh v garaži, se z njim pogovarjala in ga božala. Naslednji dan sem že navsezgodaj vstala in šla pogledat kako je z njim. Ko sem odprla vrata v garažo, ga ni bilo nikjer. Odejice so bile prazne, Medota pa nikjer... In sem šla še v zadnji del garaže, kjer ima oče orodja, in pogledala za zaveso... Tam je ležal na tleh moj velik kosmatinec. Šla sem do njega in ga po pobožala. Po licu so mi začele teči solze, ki so lile in lile... Medo je takrat odšel za vedno.
Nato smo dobili šarplaninca
Šarota. V upanju da bomo dobili takšnega cukrčka kot je bil Medo je oče kupil šarplaninca... Bil je izreden pes, a smo premalo vedeli o njegovem značaju. Velik čuvaj, že v leglu je bil po besedah mame najglasnejši. Njega je tako kot vse pse prej vzgajal oče. Šaro je ubogal le očeta, bil je zares čuvaj in ni maral tujcev in tujih psov.
Vmes sem jaz dobila mojega prvega lastnega psa, ki sem ga vedno sanjala - Živo, s katero sta se razumela super. Ampak ker smo rejniška družina, so se otroci menjavali včasih tudi iz meseca v mesec, je bilo to za njega velik stres in vedno smo ga mogli navajati na nove ljudi. Vedno je na sprehode hodil z očetom. Nekega dne sta šla tako na sprehod in se je čez vas potepal potepuški pes. Šaro se je seveda hotel zagnati proti njemu, oče ga je potegnil nazaj. Takrat pa se je Šaro zagnal v očeta in na pogrizel po celi roki - od dlani do rame...
Takrat je mami naredila odločilno potezo in smo se poslovili od Šarota. Zaradi očeta in zaradi otrok. Mogoče bi bilo bolje da bi ga dali komu v solastništvo, ampak takrat o tem sama niti nisem odločala. Očetu in vsem nam je bilo takrat zelo hudo.
Njegovo fotko še prilepim drugič, je trenutno nimam na računalniku.
No, takrat je oče rekel, da ne bo imel nobenega psa več. Ampak mami je bila že od nekdaj zaljubljena v bernce, tako da je le nahecala očeta, da je zopet dobil psa... Najprej niti slišati ni hotel zanj, sedaj pa sta nerazdružljiva prijatelja.
Sedaj pa imamo Živo in Medota (še enega
), ki ju vsi več kot dobro poznate.
No to je moja pesjanarska zgodba, ki je marskido še ni vedel.
Skozi celotno otroštvo pa so me vedno spremljali tudi mačkoni. Dve stari fotki, ki sem jih našla med pregledovanjem fotk.
P.S. Vse fotke so slikane s telefonom, zato so tako slabe kakovosti.
