Tjaša, še kako te razumem in verjamem, da ti je težko. Težko je imeti vajeti v rokah in nekomu krojiti usodo in mu določiti datum...
Vem, me kar zmrazi ko se sama spomnim na par let nazaj ter me zagrabi panika ko pomislim, da bo z Atumom enkrat isto. Še danes mi marsikdo vbija v glavo slabo vest, ker sem za psom pretulila več kot za marsikaterim človekom.
Ti sama svojo mrcino najbolj poznaš, zanašaj se na svoje občutke.. če misliš, da res ne gre več, mu pusti dostojno odditi. Če vidiš vsaj kanček iskrice v njegovih očeh in volje do življenja... mu poskušaj olajšati "starost" po svojih močeh ter uživajta naprej. Pač v prilagojenem programu, če je to čohanje pred tv-jem, je pa čohanje pred tv-jem. Če vidiš da pes fizično preveč ne trpi, normalno je, se sprehaja (pa čeprav v svojem tempu).. ga pusti, uživaj z njim vsako sekundo, ga razvajaj in bodi ob njem. Verjemi, vidiš v očkah kdaj je konec in ne gre več za ljubezen ampak za čisti egoizem. Pa če se sliši še tako pocukrano in kičasto.
Mojo so že hitro začeli matrati sklepi in je težje ustajala, rahlo se je začelo kazati že tam nekje pri 5 letih oz. prej. Zelo so ji pomagale rimadyl tablete, kadar jo je malo bolj zgrabilo, da je težje ustajala. Pomagalo je tudi to, da sem ji redno masirala tačke ter ji dajala neke vitaminske tablete, ki naj bi bile v štartu namenjene odstraščajočim psom za podporo sklepom ter to, da sem pazila, da ni spala na kakšnih mrzlih površinah, da jo ni premrazilo, da smo raje kot v kakšen hrib hodile plavat...ter seveda da jo nisem nikoli prenaprezala in nismo več hodile na zelo dolge sprehode, raje več krajših dnevno (da je vmes, marsikdaj tudi proti svoji volji počivala). Ni bila nikoli več kot bi bila stara 1 leto, ni pa trpela in bilo je vidno boljše.
Kar koli se boš odločila, se boš odločila prav. Želim vama pa vse dobro in upam na še veliko skupnih srečnih trentkov.
