Lepo je brati kako se veselite vsakega rastavnega uspeha svojih in drugih Malamutov. Sam nikoli nisem dal dosti na plemenitost in papirje, ker tudi nisem imel ambicij tekmovati. Moja dva psa sta bila za mene itak najlepša na 'celem svetu' in okolici. Ko sem prvega zagledal zapuščenega od YU oficirja, ki jo je popihal pred vojno v Srbijo, v majhni kletki v družbi odraslega lovskega psa, ki mu ni pustil niti do hrane, sem dejal ta gre z mano domov. Bil je star že 6 mesecev, papirji so bili itak izgubljeni, sem pa naknadno izvedel da je pripeljan iz Češke. Ko sem ga peljal domov na vrvici se ni niti enkrat ozrl nazaj, potem je pa en teden jedel....jedel...in samo jedel. V karakterju mu je nato ostalo, da ni delil hrane z drugimi psi, dokler se ni prvo najedel sam. Moram pa povedati, da ti psi jejo toliko kot potrebujejo, se ne prenajedajo. Drugega 'cucota' sem dobil za 50 rojstni dan in bila je ljubezan na prvi pogled, čeprav je pojedel sam 1/4 torte. Ta je bil pa navihanc in prilizovalec, je pa imel zelo rad domačega mačka, ki ga je čuval, da mu nebi kakšen drugi pes ali sosedov maček kaj naredil. Na žalost je pa tudi izkoristil vsako nepazljivost da jo je kam ucvrl, dokler mu ni eden od sosedov zlomil hrbtenico. Zakaj psi ne vedo čigavo je dvorišče in ali v tistih hišah stanujejo pasjeljubci ali pasjeubijalci?
