Če obstajajo nevarne in nenevarne pasme, potem je potrebno kokeršpanjele nemudoma dati na seznam nevarnih. Karikiram, namreč jaz sem imela enkrat priložnost spoznati kokeršpanjela, ki je teroriziral svojo družino. Med študijem sem 2x na leto za faks izvajala ankete na domu pri izbranih anketirancih in enkrat sem dobila očeta čisto normalne družine, prijazni ljudje. In imeli so kokeršpanjela, ki je po opisu bil kar blizu tem mastifom... Skratka že prej so imeli kokeršpanjela, ko je umrl, so hčerki kupili tega. Hči se je po nekaj mesecih poročila/odselila, psa pustila staršem. pes je očeta še nekako upošteval, mamo pa je teroriziral in gospa mi je resnično razlagala, kako se ne sme premakniti na kavču, ker priteče, kako šavsne, če seže po telefonu... Itak na sprehod ga je vodil le oče... Ampak je čisto prijazen.... Ja, pa ves čas me je tako nekam stekleno gledal, bil ves trd, varoval neke namišljene prostore, kamor smo se premaknili, renčal proti meni, ko sem se sklonila, da si zavežem čevlje... Malo so mi razlagali, v glavnem so delali vse narobe, očitno nekaj zelo ni štimalo, pa je bil to njihov drug pes že!
Mislim, da bi ga jaz dobila v roke.... ne, saj ne bi niti poskusila. Skratka pes je družino čisto obvladoval. In to kokeršpanjel. Čisto z lahkoto si zamislim, kako bi bil na njegovem mestu nek pitxxx, še malo večji.... In bi bili v novicah zelo kmalu. In čisto z lahkoto si predstavljam, da se to dogaja v marsikateri družini, ker ljudje enostavno ne znajo delati s psi, ne prepoznajo vedenja. Torej edino osveščanje in izobraževanje je tu rešitev. Za moje pojme bi moral vsak najprej strenirati hrčka, preden bi lahko zaprosil za dovoljenje za psa, pod pogojem, da gre obvezno takoj v malo šolo. Skratka, izobraževanje, izobraževanje, izobraževanje - ko bo tukaj poostreno, bo malo boljše (v veliki meri bo boljše predvsem za pse).