Psi ubijajo, psi rešujejo življenja
Biti vodnik lavinskega psa GRS ni vedno lahko, je pa neizmerno lepo! To misel sem l. 2007 zapisal v članek za zbornik ob sedemdesetletnici delovanja GRS v domačem Tržiču. Ko pišem pričujoče vrstice, mediji poročajo o poteku večerne reševalne akcije na Voglu, v kateri gorski reševalci z lavinskimi psi iščejo v plazu zasutega neznanega smučarja. Že nekaj dni pa so mediji prepolni komentarjev o grozovitem napadu bulmastifov na svojega zelo znanega lastnika. Nocojšnji komentarji poudarjajo plemenitost in učinkovitost reševalcem predanih požrtvovalnih štirinožnih prijateljev ljudi. Aktualni minister za kmetijstvo je včeraj naznanil: Gre namreč za problem, ki se pojavlja v naši družbi, predvsem v smislu, da je premalo izpostavljena odgovornost lastnikov za dejanja, ki jih storijo njihove živali. Zato bo treba to zelo zaostriti. Veterinar in vodja poslanske skupine ene izmed slovenskih političnih strank že najavlja zakon, ki bo »zaostril in strožje sankcioniral odgovornost lastnikov psov«. Poenostavljeno: utrujenim in premraženim lavinskim psom z nocojšnjega Vogla je treba takoj nadeti nagobčnike, jih privezati na največ pol metra dolge povodce, jih zapreti v avtomobilske kletke in doma v tesne pesjake. Ni govora, da bi po garaškem naporu za človeško življenje okusili kanček prostosti, narave, radosti skozi tisočletja vzpostavljenega sobivanja in prijateljevanja s človekom (vodnikom) ...
Pred triindvajsetimi leti sem imel neizmerno naključno radost in srečo biti vodnik lavinskega psa, ki mu je v snežnem plazu pod Košuto uspelo rešiti človeško življenje. Iborja, kot je bilo mojemu štirinožnemu prijatelju ime, že dolgo ni več na tem svetu. V plazu zasuti alpinist, ki ga je Ibor izkopal »pet minut pred ...«, še uživa radost življenja. Ko sem se pred 23 leti z Iborjem sprehodil po poteh, kjer je prešerno tekal, vohljal ter mi izkazoval predanost in prijateljstvo, so naju mimoidoči pozdravili z iskrenim občudovanjem in zadovoljno potrepljali prijaznega kosmatinca. Danes dopoldne sva bila na istih poteh z mojim aktualnim kosmatincem Švejkom vredna prezira in izraženega strahu, kot bi se ravno vrnila iz garaže hiše na Orožnovi ulici v Ljubljani.
Pogrom nad psi in njihovimi lastniki v Sloveniji je te dni neizmeren. Ker je nekdo zaradi zvez, poznanstev in verjetnih osebnih interesov popustil pred pravili, ki jih je pasji vrsti nepregrešljivo zapisala Narava s podedovanim krdelnim nagonom iz prvinskega volčjega porekla, je zdaj v samoobrambi lastnih napak in človeške zablodenosti treba kaznovati vse odgovorne in vestne gojitelje, lastnike in vodnike sodobnih najstarejših prijateljev človeka v Sloveniji, predvsem pa pse.
Nekoč so v Ljubljani požigali vse protestantske knjige, ker so bile v njih zapisane tudi napake in izprijenost »nekoga« na oblasti. Skorajda bomo prisiljeni mučiti vse slovenske štirinožce, da bomo prikrili posamično človeško izprijenost in napake »nekoga« na oblasti?
»Nekdo« na oblasti pa nič, ali pač?
Janez Kavar
Vir: Delo - Mnenja 10.2.2010