V članku recimo piše, da vodnik vrže markerju žogico in ta z njo steče stran. Ko pes priteče do njega marker izsili lajanje psa.
No, pri nas (in še ponekod drugje) delamo tako, da sprva psa navdušimo nad samim iskanjem in žogico dobi takoj, ko pride do markerja. Šele kasneje (Ginny je recimo začela lajati nekje po enem letu), ko je pes že totalno nor na iskanje, se uvede lajanje - časovno obdobje tukaj ni pomembno in je odvisno od psa do psa. Marker, ki je dosedaj psu žogico ponudil takoj, ko je le-ta prišel do njega, za trenutek počaka. Ker je pes nor na iskanje in si želi dobiti nagrado (in tudi ve, da jo mora dobiti), se razburi in verjetno spusti od sebe kakšen zvok. Ko "spregovori" mu marker da nagrado. To se potem počasi stopnjuje, od enega wufa pa vse do 50 dobrih laježev. Je pa seveda postopek treba prilagodit posameznemu psu
Če kaj od zgoraj opisanega določenemu psu ne ustreza, se mu metodo prikroji, tako da kuža dela z veseljem in brez konfliktov. V članku to dobro piše: "Pes, ki ne išče rad, in dela to zgolj zato ker mora, namreč nikoli ne bo dober reševalni pes".
Ginny recimo je najprej cvilila in smo nagrajevali to. Sčasom se je iz cvilkanja razvil pravi wuf, ki so mu sledili še nadaljni wufi. V končni fazi (do tja imava še dolgo pot
) naj bi prišlo do navdušenega globokega laježa brez postanka.
Upam, da sem v redu razložila.
