Tema: Moj pes NI moj prijatelj

[Davor]

kaj meniš oz vidiš, da ima tvoj pes niti ni toliko pomembno...zanimivo se mi zdi kako smo prišli do te debate:

OP je razočarana ker pes ni to za kar ga  idealizirajo na TV, pridemo do sklepa da ni dobro ne za psa in ne za človeka če enači svojo žival z človekom, ali ga uporablja za čustveno nadomestilo; ena se spet prebere v napisanem in začne se dokazovanje ter potenciranje pasjih lastnosti. Točno zakaj? ker se je katera spet prebrala ,da mogočle njen odnos z svojim psom ni najboljši in je potrebno vloga psa spet napihovati? od pasjočloveške evolucije do ljubezni 

mene ni potrebno prepričat da so psi krasna bitja, to jaz vsak dan vidim doma, je pa daleč, daleč od človeškega kontakta
in je prav težko tle odvračati folk od določenih stereotipov ki krožijo okoli "pasjeljubcev" če kvasite takšne neumnosti

[Lilit]

in je prav težko tle odvračati folk od določenih stereotipov ki krožijo okoli "pasjeljubcev" če kvasite takšne neumnosti

Kaj bi brez tebe...

[Nika]

Niti v tejle temi niti v ostalih ne enačimo psa s človekom, ga ne uporabljamo kot čustveno nadomestilo ali kot namesto človeškega kontakta. Pisoči živimo s psom in ga ne idealiziramo na podlagi televizije, ampak na podlafi našega življenja z njimi. Tako kot praviš so krasna bitja in prijateljstvo ter partnerstvo z njimi je prav tako krasno kot prijateljstvo in partnerstvo z ljudmi, vsekakor pa tega dvojega ne enačimo. Sem pa vsekakor raje samska s psom kot pa v vezi z Davorjem.

Če se nekdo ne počuti dovolj "povezan" s svojim psom in malo povpraša po forumu za mnenja in nasvete, še ne pomeni da ima preveč romantičen pogled na zvezo človek-pes, ampak je še en kup drugih možnih vzrokov. Rešljivih ali pa ne. Če zagovarjaš tezo da ima avtorica teme preidealiziran pogled na psa ji pomagaj z nasveti, namesto da samo poveš v čem je problem. Kaj storit pri tem? Kako se rešiti okov romantičnosti? Ne zdej rečt "glej na psa kot da je pes", če vidiš da sama ne ve kaj dejansko pes je. Napoti jo na ustrezno literaturo, strokovnjake, s katerimi bo premagala svoje težave.

[Davor]

Sem pa vsekakor raje samska s psom kot pa v vezi z Davorjem.

Saj to je bistvo problema, zaradi slabih izkušenj bodisi z partnerjem, bližnjimi skratka sočlovekom se raje zateče k psom, ki vam pa ne morejo dati istega čustvenega nadomestila
Sem sicer polaskan da si me vzela sploh v obzir, ampak se bojim da je že medgeneracijska razlika enostavno prevelika da bi nama uspelo 

ne enačimo

težko rečem kaj počne večina, profiliram le tiste, ki ste v teh debatah rado osebne, tule pa si človek že lahko izoblikuje določeno sliko

namesto da samo poveš v čem je problem

prvi korak do rešitve problema je da se človek zave da ga ima ali da obstaja, rešitve niso toliko problem imamo ustanove in izredno veliko stopnjo informiranosti

[Lanabela]

Tudi paličnjaki, pajki, škorpjoni...so čudovita bitja, ki jih nekateri z veseljem vzdržujejo in opazujejo. So pa to res bija nagonov in refleksov. Lahko tudi zelo komplekna, se tudi učijo, naredijo kakšno zelo prerosto povezavo med vzrokom in poledico a to je to.
Potemtakem, bi bilo povsem vseeno, če bi namesto psa gojil njegove bolhe?

[Lunette]

Oh ja...to da bo Davor razumel, da pes JE čustveno/čuteče bitje, ki je sposobno kaj več kot lastnika gonit na prevelikem fleksu je pač utopija.  Počasi tudi razumem zakaj mu je tako ljubo zagovarjanje dominance. Le-ta je namreč v takšni meji ki se jo fopa naokrog, ki si jo je zamislil človek. Torej človek psu vsiljuje njegovo predstavo o svetu. Takšna nima nampreč pri psih prav nobene osnove. Počlovečenje? Ja tudi ene vrste. Da si človek domišlja, da so njegove predstave taprave. No ampak to je rezervirano za tiste z bujno domišljijo 
Ampak mi je pa zato še toliko bolj hecno, ko tako vztrajno povdarja potrebe psov in se vztrajno trudi vsem nam dokazat da pse počlovečujemo. ...hja dolgo (nemogoče očitno) bi potrebovale, da bi hotel dojet da o psih in njihovih socialnih potrebah bore malo ve. Še bolj nesmiselno pa je pričakovat, da bi poleg foruma/interneta vzel v roke kakšno strokovno literaturo na to tematiko in morda celo razmislil, da klamfa bučke.

[Davor]

Potemtakem, bi bilo povsem vseeno, če bi namesto psa gojil njegove bolhe?

vprašanje kaj bi lahko naredil z tisočletji intenzivne vzreje, psi kot podvrsta sami od sebe ne izstopajo toliko po sposobnostih, kot recimp primati, njihova interakcija z človekom jih postavi kot unikatne

da pes JE čustveno/čuteče bitje, ki je sposobno kaj več kot lastnika gonit 

očitno imate nekatere z tem več izkušenj, ne bi vedel ker takšnih čustvenih vezi jaz z živalmi ne spostavljam

Torej človek psu vsiljuje njegovo predstavo o svetu

 pes kot že vrsta je bila vsiljena s strani človeka, udomačlili smo žival in si jo popolnoma podredili svojim potrema , v sodobnem svetu očitno tudi čustvenim

[Nika]

Saj to je bistvo problema, zaradi slabih izkušenj bodisi z partnerjem, bližnjimi skratka sočlovekom se raje zateče k psom, ki vam pa ne morejo dati istega čustvenega nadomestila

Bistvo katerega problema? Kje je govora o kakih slabih izkušnjah? Ne da se "zatečemo" k psom, ampak so nam del življenja tko kot recimo leva roka. Po slabih izkušnjah s puncami se moški zatečete k levi roki pa vam vseeno ne bomo pod nos metale, da to delate zarad čustvenega nadomestila. D E L Ž I V L J E N J A. Lahk kamot rečemo, da so nam hobi. Prijeten hobi. Pes ni nadomestek manjka, manjka nam pa zelo veliko če psa nimamo.

Sem sicer polaskan da si me vzela sploh v obzir, ampak se bojim da je že medgeneracijska razlika enostavno prevelika da bi nama uspelo 

Če rečem tega pa tega ne bi imela, pomen da je bil kdaj v obziru? In sploh ne gre zarad medgeneracijskih (čeprav si mi zdej dal mislit kolk sploh si star  ) razlik, ampak za vse kaj drugega. Že prvo kar to da ti fejst fejst fali zdrave pameti, po tvoje common sensa.

težko rečem kaj počne večina, profiliram le tiste, ki ste v teh debatah rado osebne, tule pa si človek že lahko izoblikuje določeno sliko

Js isto in poglej zlomka, na njih (nas) imava povsem drugačen pogled. Moj je pravilen 

in izredno veliko stopnjo informiranosti

Use it.

Od začetka sem misla da Davor provocira, zdej mi pa zgleda kot da je čist zares prepričan v svoje blodnje. V čem je njegov problem? Sej mu ne rabimo dat rešitev, mamo za to primerne ustanove 

[Davor]

Če rečem tega pa tega ne bi imela, pomen da je bil kdaj v obziru? 

No sam v teh debatah še pomslil nisem, da bi imel romantične naklepe z sogovornico, misel mi je sicer zelo zanimiva da preferiraš svojega psa, ne pa toliko presenetljiva

Moj je pravilen

kakopak, vsa nasprotna mnenja so heretična in nepravilna

Po slabih izkušnjah s puncami se moški zatečete k levi roki pa vam vseeno ne bomo pod nos metale, da to delate zarad čustvenega nadomestila

saj misliš na pse ne ? nekako se tole drugače prebere

[Lunette]

Če se vrnem na naslov teme...
Moj pes je moj partner...pri športu, pri delu, pri igri...partnerjev za takšne dejavnosti imam lahko veliko, mar ne Človeških ali ne. Ker svojih psov ne obravnavam kot stroj za doseganje željenega. Moji psi z mano sodelujejo. Za sodelovanje pa potrebuješ partnerja. Stroj deluje na gumbe, program...pes pa dela s svojo glavo. To, da sem si jih naučila uporabnih vedenj pa je nastalo na podlagi pasjega ''abstraktnega'' mišljenja. Učenje, ki poteka po sistemu razmišljanja. Torej je pes imel na voljo delat ali ne delat...pa je izbral delo z mano. Zdaj čakam, da bo Davor pribil ''ja seveda! ker se mu je splačalo za hrano''...nope. Psica, ki zna največ, najraje sodeluje in najbolj razmjišlja se je vse naučila BREZ hrane. Ker ni ješča. Z igro. Ampak igra je pa pri njej VSE.
In iz tega VSE najbrž izhaja najin odnos, ki si ga nekateri želijo predstavljati kot prijateljstvo. Če bi to tako gledala bi lahko mirno rekla, da moj pes JE moj prijatelj. Ampak na čisto posebni ravni  Je bilo pa precej truda vloženega v to. Predvsem sem ji razvijala nagon po krdelu.

Za svoje osebne intimne ravni partnerstva, prijateljstva, starševstva in tako dalje...imam pa čisto lepo poskrbljeno
Psov ne počlovečujem, jim pa že tam od srednjega veka naprej priznavam čustva. Seveda nikakor niso povsem enaka kot so naša, kar pa še toliko bolj pomeni, da se jim moram prilagodit. Le tako jih spošutjem vrsti primerno. In le tako z njimi najbolje funkcioniram. Žival, ki se bo čustveno udobno počutila ob meni bo temu primerno bolje sodelovala z mano.

Skratka še kako pomembno je, da se pes (ali katera koli žival) počuti v bližini človeka ''prijateljsko''.
Za to se je pa potrebno potrudit in žival razumet ter v prvi vrsti bit ''prijatelj'' sam. Torej moraš bit ''prijatelj'' za igro (ne vsi ostali, drugi psi itd.), pa ''prijatelj'' za skupne dejavnosti (lov, tek...), pa ''prijateljsko'' deliš hrano (torej hrano dajaš iz žepa)...
Ena od domačih psic je npr. bila čisto nasprotje moje tamale psice. Nekako tako kot iz začetnega posta. Omislil si jo je za to da bo pes skupaj z njemu preživljal čas in se bosta imela fajn. Psa imaš vendar zato da se imasta fajn. No pa sta pridelala tak ''fajn'', da ga psica ni šmerglala, ni ga pogledala a delala svoje, preganjala, bežala...naporna u 3PM. Točno tisto - nič nimam ''fajn'' od psa! No po krepkem delu s psico se danes pride cartat, išče kontakt s človekom, sodeluje in je - Fajn psica. 
In čisto razumem avtorico teme, ko želi od psa več kontakta kot ga imasta. Moj nasvet - delat s psom na način, da bo psu fajn, hkrati pa bit del njegovega ''fajn''.  Teorije ''pes MORA delat'' pa ''pes mora met meje'' zraven se pa ne dela nič (ali premalo) na ''fajn'' za psa - se pač ne bo spremenilo nič. Manj ukazov pa več signalov za ''fajn''.

[Davor]

Psica, ki zna največ, najraje sodeluje in najbolj razmjišlja se je vse naučila BREZ hrane. Ker ni ješča. Z igro. Ampak igra je pa pri njej VSE. 

igra je tudi oblika nagrade, zaradi tega imaš že od igralnih uric dalje  poleg priboljškov tudi cufo

[Lunette]

Seveda. Davor, a veš da obstaja ogromno načinov igre s psom? In je cufa ena taka trotl ziher še zdaleč pa ne edina.
Psa se več kot učinkovito da učit tudi s socialnimi vedenji...aja za to pa rabiš uporabljat svoja čustva in jih prilagodit na pasji nivo. Pes te tako več kot učinkovito razume in odlično funkcionira. Ob tem pa le imej v mislih, da bog ne daj vsiljevat svoje intimne občutke zraven.  Psi imajo namreč veliko večino naših čustev pravzaprav v še bolj pristni obliki kot mi sami.  Abstraktno? Kar naj ti bo. Mi je pa žal da svojega psa ne ''čutiš''.

[Lunette]

Aja pa vidim da nisi ravno razumel kaj to pomeni ''igra je moji psici VSE''. Pa se niti ne bom posebej trudila, da bi razumel. Ker za to v prvi vrsti potrebuješ svoje misli prilagodit daleč stran od časov ko so nas čarovnice zaradi takhi ''pregrešnih'' misli zažigali 

[TibiQ]

Saj to je bistvo problema, zaradi slabih izkušenj bodisi z partnerjem, bližnjimi skratka sočlovekom se raje zateče k psom, ki vam pa ne morejo dati istega čustvenega nadomestila

Seveda ne morejo dati istega, saj istega naj osebe, ki z ljudmi nočejo imeti opravka niti več ne bi iskale ane 

Po drugi strani mi je smešno, ko s tem, kar si napisal, pravzaprav spet priznavaš, da tudi od marsikaterega človeka ni za pričakovat takih čustev, kot jih določene osebe iščejo, se pravi ni toliko problem v tem kje jih iščejo, ampak kaj iščejo.

igra je tudi oblika nagrade, zaradi tega imaš že od igralnih uric dalje  poleg priboljškov tudi cufo

In če se vrnemo nekaj korakov pred način učenja, ki ga opisujete tu..  Kako se učijo človeški otroci? Kaj dojenček povsem nagonsko počne da doseže nekaj? Kako se potem učijo malo starejši otroci in kako se celo življenje učijo odrasli ljudje? Enako kot pri psih je zadaj neka kazen ali nagrada, ki pa ni nujno vedno v materialni obliki, ravno tako kot nekaterim psom pri učenju zadošča že verbalna pohvala ali čohec. In moram spet ponovit, ker se tako rado pozablja in potem kot stara plošča naprej meče - ne, ne enačim, in zame pes in človek nista na istem nivoju, ampak ne moreš pa zanikati določenih vzporednic.

[Lanabela]

Prav pred kratkim sem gledala ponetke dveh preprostih (a dobro izvedenih) poskusov. V enem so  zavetiške pse naučili skrajno preprost trikec (dotik roke s smrčkom). Potem pa so šteli, koliko ponovitev tega trikca se je psom ljubilo narediti za 1. hrano, 2.pohvalo in čohec in 3. brez nagrade. Dobili so zelo izenačene rezultate: psom se je za hrano ljubilo narediti bistveno več ponovitev kot za pohvalo, pri kateri so naredili samo par ponovitev, potem pa  jih človek, ki je testiral ni več zanimal. Število ponovitev s pohvalo kot nagrado je bilo samo za spoznanje večje kot brez vsake nagrade.
Enak poskus so ponovili z lastniškimi psi, nagrajeval je lastnik. Rezultat je bil do pikce enak. Pa še  z na cucelj futranimi udomačenimi volkovi, pri katerih je bilo število ponovitv brez nagrade celo za spoznanje večje od z božanjem nagrajenih. za hrano so pa delali enako kot psi.
Iz česar bi se dalo sklepati, da psom za pohvalo in cartanje ni bohve kaj mar. Vendar v drugačni situaciji je pa zadeva obrnjena na glavo. V drugem poskusu so bili psi par ur sami doma. Potem pa je lastnik prišel in ko so odprli vrata, je imel pes na voljo na eni strani lastnika, na drugi pa polno sledo slastne hrane. Vsi psi so šli najprej pozdravit lastnika in so šli jest šele po končanem pozdravnem ritualu. Naslednji dan so poskus ponovili, zdaj so psi vnaprej vedeli, da jih čaka poleg lastnika tudi hrana. Tudi v tem primeru so vsi psi najprej pozdravili lastnika. Tisti bolj požrešni so vmes na hitro stekli do sklede, zagrabili kolikor je mogoče veliko hrane, potem pa šli spet k lastniku dokončat ritual.
V tem primeru pa je bilo čohanje in pozornost za psa  bistveno več vredno kot hrana.

[Klaudija]

V drugem poskusu so bili psi par ur sami doma. Potem pa je lastnik prišel in ko so odprli vrata, je imel pes na voljo na eni strani lastnika, na drugi pa polno sledo slastne hrane. Vsi psi so šli najprej pozdravit lastnika in so šli jest šele po končanem pozdravnem ritualu. Naslednji dan so poskus ponovili, zdaj so psi vnaprej vedeli, da jih čaka poleg lastnika tudi hrana. Tudi v tem primeru so vsi psi najprej pozdravili lastnika. Tisti bolj požrešni so vmes na hitro stekli do sklede, zagrabili kolikor je mogoče veliko hrane, potem pa šli spet k lastniku dokončat ritual.
V tem primeru pa je bilo čohanje in pozornost za psa  bistveno več vredno kot hrana.

Ful zanimivo. Jaz si sploh ne znam predstavljat da bi naš LakomLačen pustil da ga karkoli zamoti od polne sklede hrane, tudi po parih urah samote ne  Bi mogla prav sprobat 

[joe cool]

Mislim, da je poleg pasme, ki precej definira tisto, čemur rečemo "vdanost" in kar bi si pravzaprav želela avtorica te teme, dodatno pomemben še karakter točno določenega psa, pa verjetno tudi spol. S sedanjim psom (bigl) delam neprimerno več, kot sem s prejšnjo psičko (koker španjel), pa je bila veliko bolj navezana na nas. Nemogoče bi jo bilo za čas dopusta pustiti pri nekom, ki ni bil član družine, ker je dejansko "zamrznila" vse funkcije. Da o tuljenju sploh ne govorim 
Naš bigl pa je pravi predstavnik pasme: prijazen, radoveden, ampak dejansko počne to, kar se mu splača. V to "splača" spada tudi kalkulacija (bo /ne bo priboljšek).    Lahko ga tudi pustimo "na počitnicah" pri vzrediteljici, kjer potem raztura s svojimi sorodnicami in me po moje preveč ne pogreša. Ko pridemo, je sicer zelo vesel, od vznemirjenja mu je že tudi ušlo, ampak nič romantično/dramatičnega   
Ker nisem iskala kompenzacije/človeškega nadomestka oz. osebka, ki bi se vdano plazil za mano, mi je to ok. oz me tak kot je, bistveno bolj zabava kot nekdo, ki bi mi ves čas vdano sledil.
Kar se teze o prijateljstvu tiče, pa bi se bila pripravljena strinjati z velikim delom tega, kar je zapisal Davor (čeprav se to ne zgodi pogosto). 

[Lunette]

Zanimiva raziskava. Moja psica bi jim pa na glavo postavla idejo Glede na to, da so vzeli v preizkus zavetiščarje bi jaz pričakovala, da jim čohec ali pohvala resnično nič kaj ne pomenita. Bolj malo zapuščenih psov je v zgodnji socializacijski dobi imela take pristne in prijetne stike z ljudmi. Kolikor jih poznam se vsi v prvi vrsti rajši kar izognejo fizičnemu kontaktu. Kar npr. pri moji ki je bila iz scartanega legla niti približno ne drži. Prav tako ne pri našem dudarju. ''Umira'' za dotik. Med tem, ko drugi dve sta pa tko tko. Če se da se ogneta. Ena posvojena od ''pocestne mame'' (plus učinek ''klasičnih'' metod učenja v šoli), druga od familije, ki se jih je hotla znebit (torej niso bli ravno po-buci-bujani). Volkovi pa mislim, da so tudi tak tipičen primer zveri, ki še ni izgubila tiste ''varovalke'' pred človekom.

Kar pa omenja Tibiq je pa povsem logično. Učenje morda točno določenega trikca (ki nima kaj dosti veze z naravnim gibanjem psa -npr. vaja poleg - nalepljen na nogo in fokus v očke -> tega psi ''naravno'' med sabo ne potrebujejo) poteka lažje, hitreje in učinkovito z materialno nagrado za psa. Med tem ko kontak, tista vez, ki jo nekateri želijo videt pri psu in posledično kulturno obnašanje in lepo vzgojen pes se pa lahko gradi tudi samo na bazi socialnih vedenj. No za to pa moraš psa dojemat kot čustveno bitje in se mu prilagodit. Ter spretno izkoristit njegovo vedenje za izgradnjo tebi željenega. Takrat se pa psi učijo na čisto drugačni ravni daleč daleč stran od materialnih dobrin. 
Me je dodatno v to prepričala naša mačka. Psa si je naučila brez ene kazni (res nikoli ni krempnila) in brez ene nagrade (mu ravno ne tala briket ). Psica je odraščala z njo in se kljub povsem drugačnim telesnim signalom, drugo ''govorico'' in drugačnimi željami naučila odlično sobivat in SODELOVAT z mačko. Ja socializacija. Ampak to, da pa skupaj delujeta pa je nekaj več, a ne. Mačka jo nažica, da ji kaj odpre ona pa njej pomaga kaj ''dostavit'' z višje police  Sicer klasičen sistem ''men se to splača'' ampak kako bi ga naj skupno načrtovali, če pa sta samo živali, ki ne preračunata in nista sposobni razmišljav vnaprej? Poleg tega se mački psici dostavljena igrača ne splača. Nima nič od tega. Psici se pa tudi ne splača dosežena hrana do katere je mačka prišla z njeno pomočjo. Gre zgolj zato, da se imata fajn pri svojih podvigih. Psa pa si bojda drugače kot s podrejanjem ne moraš nič naučit, prav tako nič naučit brez šunke pod nosom  Gre.

[Lanabela]

Lunette: točno zaradi tega so poskus ponovili z lastniškimi psi in dobili skoraj enake rezultate (pravzaprav so zavetiški za pohvalo naredili celo nekaj več ponovitev od lastniških). Ne bom pa rekla, da ni kje pes, ki mu pri treningu pohvala pomeni več od hrane (ali igre), če je bil tako naučen. So pa redki, jaz takega v 20 letih dela s psi še nisem srečala - sem pa srečala zelo veliko lastnikov, ki so bili prepričani, da je temu tako.

In ja, celo psi, ki so "narejeni" na hrano, znajo dati prednost drugim, pomembnejšim stvarem. Kot je rečimo pozdravit lastnika po daljši odsotnosti ali opraviti svoje delo do konca. Videno nič kolikokrat.

[Lunette]

Ja pa saj pravim, da tudi dve naši lastniški nista nič drugačni. Izjema je dudar in pa mici, ki deluje že od prvega dne z nami striktno po konceptu PM in ogromno na stiku. Pa lah rečem, da je to dobitna kombinacija, ki jo bom še ponovila pri naslednjem psu. Prav tako se je obneslo pri vseh tistih, ki so upoštevali nasvete. Pa opažam tudi pri drugih. just that 
Iz konteksta preizkusa domnevam, da so ti lastniški psi bili pač tko, kar eni povprečni domači kužatki (s povprečnimi izkušnjami od prej-isti šmorn je naša ''šolana'' pošat). Glede na to, da so se učili trikec ''dotik smrčka''. Ena taka čista mini osnovica za tiste, ki se s psi resnično ukvarjajo v smislu dela ali sobivanja. Bi znal bit rezultat povsem drugačen pri ''udelanih'' psih. Pes s katerim se dela bi znal smrčkat za pohvalo presneto dolgo preden bi obupal nad nagrado. No in samo pri takšnih sem do zdaj videla tisti kontakt, ki ga eni imenujejo ''pes-prijatelj'' pa ''vdanost'' in ''požrtvovalnost''.

[Lunette]

Zdj sm se spomnala. A nimaš psice ki smrčka roko za nagrado? Taki bi najbrž tudi pokvarli povprečje  Ampak to je spet ''udelan'' pes, ko početje postane nagrada.

[Lanabela]

verjetno zaposkus niso vzeli naklikanih ali na druge načine naučenih psov, ampak "nativce".
Laki ni vištuplis psica, kar pomeni, da bi brez nagrade oziroma samo za pohvalo delala samo tisto, kar jo tudi sicer veseli. Preprosta ponavljajoča se vaja to ni. Bi sicer brez nagrade (ali samo za pohvalo) naredila veliko več ponovitev kot "nativci", če jo kaj poznam, bi se s časom intenzivnost in natančnost vaje še povečevali, ker bi pričakovala na koncu super nagrado (ki seveda ninujno hrana). A če te nagrade na koncu seanse ne bi bilo, bi bilo pri vsaki naslednji seansi brez nagrade ponovitev veliko manj in bi v končni fazi padlo še pod povprečje od zavetiščarjev ali volkov. Vištuplis pes bi znal zelo dolgo delat samo za pohvalo, povsem brez nagrade pa ne.

[Lunette]

Hja tudi to bi najbrž bil zanimiv podatek raziskave. Imaš včasih že pasemsko ''viš to plis'' pse ali pa skrajno anti. Ps: se da link do tega dobit?
No kar se nagrade tiče. Res, da poznam zelo malo psov, ki jim je nagrada vse drugo razen to kar večina zaznava pod ta pojem. Ampak v takih primerih se vsaj moja, da zadovoljit v nedogled brez teh klasičnih nagrad. In tako za nagrado dobi pač drugo vedenje. Njej je res vse fun  Če je ''tuch'' 5-10x in potem namig ''poglej okoli'' pa je lahko to oboje nagrada. Sam da se ji dogaja. 
Med tem ko druga psica pa ...hja...čisto nasprotje. To, da se obnaša kulturno smo že dosegli. Da bi pa izvajali trikec brez možnosti nagrade pa res mogoče par ponovitev potem pa ko te šljivi. Cesarijanski naturšček 

[TibiQ]

Lunette, jaz pa ravno obratno razmišljam. Psi so le socialna bitja in tudi če niso ravno socializirani, če so kolikor toliko "normalni oz. povprečni" (da ne bo kdo narobe razumel - mislim brez nekih strahov, agresije,..), bodo veseli vsakega prijetnega kontakta.. in tudi pes, ki mu je dolgčas, bo marsikaj počel samo da se dogaja, tudi če ne bo nagrade, oz. je nagrada sama aktivnost.. imaš pa tudi pse, ki jim je delo samo po sebi nagrada (tudi če jim sicer ni dolgčas)...

[Lanabela]

Ps: se da link do tega dobit?

Če se spraviš guglat, boš verjetno kaj našla. Jaz sem poslušala live stream predavanje, v katerem so bile prikazane tudi  tabele in posnetki teh in še parih drugih poskusov.

[Lunette]

Tibiq pa saj pravim, da marsikaj naredijo prav zaradi stika ne materializma  takšne splošne stvari. O konkretni izvedbi trikca brez neke ''otipljive'' nagrade pa dvomim za večino psov, ki niso ali viš to plis ali pa s ''podlago'' v smislu klikcanja.

Bom pogulala 

[Keka]

Mogoče še ena na temo pasjega "čustvovanja". Mojega nečaka je njegov oče za ušesa, ker je bil poreden in mali se je potem zvil v klopčič in jokal. Moj pes ga je nekaj časa gledal, potem pa stopil do njega in ga enkrat polizal. Nečak se je umiril in še vedno ležal, pes ga je pa polizal še enkrat. Ta malemu je bilo to všeč in se je začel smejat in je postal spet dobre volje, pes je šel pa nazaj pod mizo ležat. Ničesar ni dobil. Meni ta reakcija dokazuje, da je pes vseeno sposoben odreagirat na način, ki ga pri ljudeh imenujemo čustvovanje.

[Lunette]

Hja psi se v osnovi skotijo v trop (vsaj mati psica + mladiči) in ravno trop je najbolj ''naravna'' oblika pasje skupnosti. Torej takoj po kotitvi, kasneje se seveda srečujejo z marsikatero ureditvijo. Zaradi načina življenja pa seveda bolj delujo v krdelu (sestavljene skupine). Ampak po opažanjih se pa psi, ki so vključeni v človeški ''trop'' torej psi, ki so vključeni v družino kot družinski člani funkcionirajo fenomenalno. Od mame so naučeni družinskih pravil - pravil tropa. Potem jih pa en človeški osebek začne tako ali drugače silit in poslijevat s krdelnimi pravili. Na vseh koncih in krajih se povdarjajo krdelna pravila, tlačenje ob tla, pes Mora ubogat, ukazi sem pa taj...
A ni dosti lažje, da ga seznaniš s pravili družine Mislim, mi doma smo family, nismo hierarhično usmerjeni  Noben nobenmu ni dominanten. Pač partnerja - sodelujoča. Ostali člani so člani družine in pač sodelujejo. In ravno tako živali, ki jih imamo so člani familiye in sodelujejo za boljše sobivanje. No tko dobiš psa, ki JE del familije in ne tako, da se ti delaš krdelo, če pa si človek. 

[Weaver]

Lunette, vedno je nekdo glavni...

[pidog]

Lunette, vedno je nekdo glavni...

"Za železno zaveso, stare babe puljo rdečo peso"