REDDICK ZAGAJSKI (SLR IS 908)
Redik danes
foto: Nina
Naš irski seter številka dve je k nam prišel popolnoma po naključju in še zdaleč ne načrtovano. Prvega psa in Redikovega dedka Lopa je povozil avto zvečer, potem smo prisegali pri spodnjih, srednjih in zgornjih bogovih, da pri tej hiši ne bo več psa. Naslednji dan mi je mama že dala dovoljenje, da pokličem v Bistrico ob Sotli, kjer je bilo leglo Lopovih vnučkov. Imeli so samo še dva prosta: pretepača in pesnika. Takoj sem obkrožila odgovor b.
Nadaljevanje pogovora z vzrediteljem je potekalo nekako takole:
On: Kdaj ga pridete pogledat?
Jaz. Nič ne bom hodila, samo vzela ga bom.
On: Pa dajte ga priti pogledat.
Jaz: Ni treba, se vidimo naslednjo soboto, ko pridem ponj.
In tako še približno deset minut, ko je gospod le uvidel, da me ne bo prepričal in da jaz pridem po psa, pa če bodo žabe padale in miške plesale.
Ko smo našli Bistrico ob Sotli, smo takoj zagledali našo malo žabo. Prav čisto nič ni bil tipičen dvomesečnik. Ostali so se mlatili, razgrajali, težili in morili vsem po vrsti, Reddick je pa iskal vsako možnost, da je pobegnil v vrt, kjer je cufal cvetke z rožic. V prejšnjem življenju je bil gotovo bikec Ferdinand. Vrtnarjenje je njegov hobi še danes.
Celo pot domov sem ga gledala in se mu čudila ter klela tistega, ki mu je dal tako trapasto ime: Ali kdo še pozna kakega psa Reddicka? Smešno. Skušala sem najti kako pametno pomanjševalnico: Redikec, Redikola … Brez veze. Kar naenkrat je postal Radiček. In posledično Solatko. Njegovo krstno ime je pa skorajda botrovalo incidentu na vikendu v Podkornu. Tam slovim kot zavzeta navijačica hokejskega kluba Jesenice. In potem si grem, trapa smotana, izbrati psa z imenom odličnega golmana Stana Reddicka, ki je imel pa samo eno napako. Branil je za Olimpijo. Zato mojega starejšega setrčka sosednje še danes kličejo Rahmatuljin, ki pa igra za pravoverno moštvo.
Redik je poosebljena pridnost, kuža, za katerega sploh ne veš, da ga imaš. Do drugih psov je dokaj indiferenten, izmenja besedo ali dve o vremenu, preveri zadnje novice in športne rezultate ter se odpravi dalje k njegovemu človeku. Ta je namreč na sprehodu zato, da izdatno prečoha njegovo pasje veličanstvo. Zato ga je tudi narava obdarila s čudovito iznajdbo, z enim parom popolnoma zdravih rok. Iz popolnoma istega razloga hodijo k nam obiski. Prvo opravilo je poklon veličanstvu, nato se šele lahko spoštovani obisk posveti človeškim traparijam.
Redik s svojim oprodo Darkom
foto: Nina
Zaradi svoje prirojene in privzgojene sramežljivosti (ta modrokrvnežem menda pristoji) se nikoli ni rad razstavljal. V svojih mladostnih letih je dosegel nekaj odmevnih uspehov, a se je kasneje tudi zaradi hude poškodbe umaknil iz ringov. Zmagovito se je vrnil na stara leta, ko je uspel osvojiti kot prvi seter pri nas slovenski veteranski šampionat.
V zadnjem času našo veteransko visokost mučijo raznorazne bolezni, ki se jim z dobro voljo in pozitivno energijo uspešno zoperstavljamo. Nj. V. Radičku I. Prulskemu želim še veliko lepih in zdravih dni, pridnega in vdanega oprodo Darkobarkota ter ubogljivo guvernanto.
Hehe, saj ne ve, osel, kam ga bom odpeljal
foto: Nina