Sem malce brskala po starih temah in našla svoj zapis... Mogoče bo komu v pomoč; ali pa ne. Vseeno bom napisala nadaljevanje razvoja dogodkov izpred dveh let....
Šli sva na pregled k dr. Starihi Pipan. Ugotovljen je bil sum na demenco - na osnovi znakov, obnašanja, temeljitega pogovora. Dobili sva pomirjevala, ki bi ji aplicirala, če bi bilo potrebno.
Je pa njeno obnašanje (ankisoznost, hiperventiliranje) izzvenelo takoj, ko sva se z bivšim možem razšla in se je odselil (to se je zgodilo prav v tistem tednu, ko sva bili pri omenjeni veterinarki). Menim, da je psica čutila najine stiske in se temu primerno odzvala. Hja, ne bi človek verjel.... a druge objektivne razlage nimam.
Nekje poleti/jeseni 2017 je bila psica precej brezvoljna, apatična, slepa na en oček. Zdravstveno je bilo vse -glede na njena leta!- bp. Lani jeseni sem pripeljala domov mladička. Sem se zelo bala, kako ga bo sprejela, glede na dejstvo, da je bila toliko let No.1. A me je presenetila: mladič jo je malo pomladil! Seveda mu nisem pustila nebrzdanega teženja njej in je imela zagotovljen svoj prostorček in mir! A generalno gledano - se je psihično nekako okrepila, pokazala zopet nekaj žara za življenje!
Sedaj je stara dobrih 14,5 let.... Je dokončno oslepela in oglušela. V zadnjih mesecih se mi zdi, da nekako fizično in umsko peša. Menim, da je vzrok demenca; v smislu, da se ne zmore orientirati niti v domačem okolju. Se zaletava v stole, mize; pade iz kavča, postelje (gor še zmeraj normalno skoči). Ker se premika počasi, ti udarci najbrž niso hudi. Mladič se je tudi umiril in ji ne teži več kaj dosti. Sedaj običajno spita skupaj - stisnjena drug k drugemu.
Njeni sprehodi so kratki in počasni. Prehodi morda 500 m ali max kilometer na dan. Še to po ravnem terenu in obvezno na povodcu, da ima občutek, da je vodena. Doma kot rečeno hodi (občasno nemirno??) gor/ dol. Grozljivo in žalostno je videti, kako stoji čisto pri miru npr. pred omaro/ kuhinjskim elementom.... Zazrta nekam v daljavo.

Sicer pa prespi po moje po cca 20 ur/dnevno.
Se me pa še zmeraj zelooo razveseli, ko se vrnem domov. Ima grozen apetit in tudi iztreblja normalno.

Nimam občutka, da bi jo kaj specifično bolelo.
A starost je tu.... in hočem nočem si moram priznati, da se ji leta sedaj res zelo poznajo.
Vseeno upam, da mi bo ta moja starčica namenila še nekaj časa, ki ga bova preživeli skupaj, ob crkljanju....