Huh Galadriel, veliko informacij si dala, veliko si dobila. Upam, da ti kaj pride prav. Imamo pa različne informacije in pristope, upam, da vzameš, karkoli ti pride prav in ne jemlješ stvari osebno. Malo skačem iz vi na ti, ker ne vem, koliko ljudi se s tem psom želi zares aktivno ukvarjati.
Okolje Najprej, saj to že sama veš, a bom vseeno napisala, morate nadzorovati psa in njegovo okolje. Enoletna nečakinja in živahen pes očitno ne moreta biti brez nadzora (ali sploh) skupaj. Napisala si celo, da jo je že večkrat podrl ... To mi malo na živec stopi. Razumem, ste vajeni bolj nežnih velikih psov z občutkom. Vi takega psa nimate. Če ga fizično ne morete zadržati s pomočjo vrvice, halitja, potem otroka in psa pač prostorsko ločite. Ograja, vrata, boks. Bi rekla, otroka v naročje, a če pes skače tudi po vseh odraslih, ne bo šlo. Mama tudi ne rabi zlomljenega kolka, če ni del ožjega gospodinjstva, naj se psu izogne. Če bi se mama sama zelo rada družila s psom, spet fizično omejiti psa. Ne pravim za vedno, a verjetno si nihče ne želi, da bi psa zaradi kake nesreče oddali. Z vajo, šolanjem boste počasi zgradili odnos in morda sčasoma pripomočkov ne boste potrebovali. A do takrat morate zavarovati najbolj ranljive udeležence. Bo pač kako uro dlje v boksu, če res ne gre drugače, bo preživel.
Šolanje Nekatere stvari v tvojem pisanju mi nekako ne gredo skupaj. Recimo:
- Po eni strani izražaš naklonjenost do CMovih pristopov, korekcij, govoriš o spoštovanju, tropu, podrejenosti. Verjameš, da je psa mogoče "čez noč" pozdraviti? Saj si sama napisala, ni vse za vse primerno. (Se bom raje osredotočila na ta tvoj del pisanja, da ne greva v: Se ti zdijo CMove metode etične? E-ovratnica, cukanje za najbolj občutljivo točko na vratu, zategovanje psa do točke, ko se davi, siljenje že tako prestrašenega psa v položaj, kjer je njegov trebuh izpostavljen? ...)
- Po drugi strani ste šli k Alfakanovcem. Je bila lokacija ugodna? Kaj vas je pritegnilo? Saj jaz nisem pri njih delala tečaja, bila pa sem na parih njihovih izobraževalnih večerih. In njihove metode, mišljenje se od CMovih zelo razlikujejo, vsaj v teoriji pri Juretu&Davidu, tako da mogoče že samo zato ni klapalo.
Ne pravim, da pojdite nazaj k Alfakanovcem. Iz katerega konca Slovenije ste? Ste odrasla oseba, ki si ima pravico izbrati pristop. Poiščite drugo šolo ali drugega inštruktorja. Nima smisla, da plačujete za nekaj, kar potem niste pripravljeni ali ne morete izvajati. Morda je delo v skupini, v bližini drugih psov, za vašega psa enostavno preveč. Ne boste ga mogli izolirati od sveta v vsakdanu (razen če živite kje res na samem), lahko pa mu ponudite šolanje, kjer drugih psov ne bo. Gotovo so individualne ure dražje, a tako boste lahko moteče elemente dodajali postopoma, vsaj v okviru šolanja. In nekdo se bo posvetil prav vam in cela družina lahko (v določeni meri) sodeluje in se hkrati uči! Bi vam pa svetovala, da se izognete vsem, ki uporabljajo zatezne, e-ovratnice ali celo bodeče ovratnice. Preden se vpišete in zavežete, vprašajte malo po metodah in pripomočkih, ki jih potrebujete.
Žal nimam pojma, kakšni so pogoji in zahteve, da se s psom pridružite reševalcem ali društvu. Se sliši dobro. Vsekakor to pomeni večletno izobraževanje in delo s psom. Vas in ne zgolj psa, da pride do željenega učinka! Niti ne vem, v kakšni meri je to lahko hobij ali v kakšni meri je nekaj, kar vam bo olajšalo vsakdanje življenje s psom. Edini človek, ki ga poznam in ki se ukvarja z reševanjem, dejansko živi in diha za to. Druga znanka ima psa bolj za delo in ko ne dela z njim, je pes v pesjaku, tako da ni zares družinski, bolj delovni/poklicni pes. Bo tudi mene zelo veselilo, če ima kdo kako informacijo več.
Igra Mislim, da se nas večina tu zaveda, da ni isto, ali se navdušeno igra 5 kilski ali 40 kilski pes. Jaz sploh ne pravim, da je fino ali luštno, če to počne ves čas. Še bolj grozno je, da očitno do mimobežnih sprehajalcev prinori ogromen labradorec, ki ste se ga vi trudili zadržati in vam to ni uspelo. Če imajo ti sprehajalci še otroka, dvojna žurka. Taki psi lahko podrejo tudi ogromno dela, ki si ga ti opravil s svojim plašnim/agresivnim psom, ki ga imaš na povodcu. Tako da brez skrbi, nihče ne jemlje stvari zlahka samo zato, ker gre za labradorca in ne za recimo klišejsko pasmo tipa bul.
Ampak ali gre res samo za igro? Vam pomaga to videti kot igro, ker je pes potem pač nevzgojen otrok, ki mora samo odrasti? To je po mojem mnenju zgrešeno. Pes se bo morda malo umiril z leti, s kako kilo preveč (sumim, da je to skrita taktika nekaterih lastnikov

), a kakšne hude spremembe čez noč raje ne pričakujte. Niti ne vem, če je to, kar opisujete, za psa sploh igra. Mi doživljamo prenašanje ali prinašanje igrače kot igro, ko je nam zabavna in ko to prostovoljno počnemo kot aktivnost s psom. Ko nam pes odnaša druge "igrače" copate, blazine, denarnice, ključe, obleke, hrano, vrečke, papir ... je pa neubogljiv in otročji in počne bedarije. Zanj je to ravno tako koristna aktivnost in igra še toliko bolj zanimiva, ker ga vi verjetno lovite, kričite in se "zabavate" z njim. Ljudje so bistveno bolj zagreti in energični, ko ima pes v ustih denarnico kot ko ima žogo ali frizbi.
Vprašanje je, če pes razume razliko. Vi ste mu že povedali, da je za vas igre konec. Dobro je, da igre ni konec takrat, ko je on na smrt utrujen, ampak se ravnate po uri ali po sebi. Petra&Diego, Rudit Rugaas (domnevam da tudi Alja, ker dela po RR metodah) so tako proti metanju žog, frizbija. Rudit bi si zaslužila svojo temo, a na kratko so to aktivnosti, ki se jih vznemirjenim psom ne priporoča, ker spodbujajo obsedeno stanje, norenje, vodijo do poškodb, povišanega utripa in dejansko ne odpravljajo stresa ampak ga povečujejo. Moje kmečko razumevanje, odprem drugo temo, če je še ni.
Ko je igre konec, morate psu pomagate razumeti, kaj naj bi zdaj počel. Za kaj je zdaj čas, kaj od njega v tem trenutku pričakujete. Če ga umiri samo kletka in potrebuje četrt ure kletke (pesjak ali boks?), da se umiri, potem ok. Če pride ven in takoj spet v akcijo, ga še enkrat dajte nazaj v boks. Bo tak bolj muzikalen prvi mesec, a vztrajajte. Ali vas skrbi, da psa mučite, če ga daste v boks? Mogoče je dovolj, da ga ignorirate?
In, kot je rekla Barabara, pospravite vse, kar lahko pes prime in odnese: baby/puppy proof vseh prostorov, copati po omarah, cunje tudi, pospravite tudi posteljnino, če ne morete omejiti vhoda v spalnico itn. Če se otroci igrajo na tleh, smo spet pri ločenem prostoru. Ni treba, da se pes prosto sprehaja po celi hiši ali stanovanju. Če večino dneva preživite v kuhinji, poskusite čimbolj olupiti kuhinjo in mu dajte par igrač, ki so njegove. In pohvalite, ko grize, žveči, prenaša naokrog te igrače. Ni treba, da mu jih mečete, morda si to aktivnost pridržite samo za zunaj. Morala bi bolje poznati vaš ritem, stil življenja in urnik, da bi vedela, kako in kaj. Enako bo naredil tudi dober inštruktor, pomaga vam lahko tudi pri oblikovanju okolja.
Smisel Pes si želi delo, cilj, smisel, poslanstvo, igro - kakorkoli temu rečemo. Nekaterim psom je dovolj, da živijo s svojo družino, jih opazujejo, ko kuhajo, se crkljajo z otroki, gledajo televizijo. A če psu to ni dovolj, ga boste težko v to prisilili. To se mi zdi dobro izhodišče, tu morate narediti ta preklop. Morda mu to kdaj bo dovolj, a ne računajte na to! Svoje potrebe, želje, nagone mora pes zadovoljiti in na vas je, da ugotovite, kako jih lahko zadovolji v okviru, ki bo ustrezal tudi vam. Če to izpolni čez nekaj, kar imamo mi za igro (ali delo), potem je to super za oba. Ni, da bi vam hotel iti na živce. Tega ne dela namerno, zato da bi vas spravljal v slabo voljo. In zelo verjetno ni z njim nič narobe. Ne more pa počivati, ker mu še niste zares našli pravega dela, kjer bi lahko tudi z vami lepo sodeloval.
Tu, se mi zdi, ne pridemo skupaj. On se ni odločil za vas, vi ste se odločili za pasmo (ali čistokrvnega brez rodovnika) in prav njega izbrali iz legla. Če vam pomaga, vam lahko rečem, ja, razumem vas, zafrknjeno je imeti psa, ki noče z vami hoditi na upokojenske sprehode in se malo crkljati na kavču. Jaz imam trenutno samo hrčka, tako da globoko sočustvujem s tem, kako pes je vplival, bo vplival in spremenil vaše življenje. Jaz na tako odgovornost in obvezo nisem pripravljena.
Ampak ta pes vas bo marsičesa naučil, kar vas prejšnja dva nista! Delate pač s tem, kar imate, ne kar ste si želeli in kar bi bilo fer, da bi dobili. Mogoče (kar resno dvomim) je vseh ostali 999 labradorcev mirnih ko bubice, ne da bi se kdo kaj posebej ukvarjal z njimi. Vi imate jackpot

.
Pripomočki Jaz iz zavetišč poznam še par oprsnic. Ene se zategnejo psu pod pazduho, druge psa samo zasukajo v drugo smer. A kaki norci hitro pogruntajo, da se da vleči samo pod drugim kotom ali s hojo v rikverc, vstran ... Med tekom s sestro je pes pozoren ali jo tudi vleče v tri krasne, kot njemu paše? Če je pozoren, ali ona kaj dela drugače kot ti?
Ne gre toliko za pripomoček. Ni idealnega pripomočka, ki bi čudežno rešil vaš problem. Poskušajte si izbiti iz glave to misel, da s psom morate narediti 5km v eni uri dvakrat na dan, drugače ne bo miren. Vaš cilj je, da se pes umiri, ne da ga umiri prav določena vrsta, količina aktivnosti! Jemljite ga kot majhnega mladiča, ki se šele uči, kaj ovratnica, oprsnica pomeni. Bosta šla pa samo do konca dvorišča prvih pet dni. Ali pa nikamor in se bosta samo 10krat ustavljala. Bo pač njegova kondicija trpela, vam mora biti glava prednost. Naj malo misli in preračuna, če se mu splača delati po en in en korak v smer kontra njegovi. Naj malo vrti ta zarjavela koleščka, kaj lahko naredi zdaj, ko vas fizično ne more več obvladovati. In ne, ne gresta naprej. In definitivno ne gresta naprej tako, da se vi samo nanj celo pot jezite, ker vas vleče. Zakaj, a da bosta naredila ta enouren sprehod, ki ga potrebuje? Tega on ne potrebuje in njemu je to pač potem sprehod na napeti vrvici in s tvojo zvočno spremljavo "Ne", "Ne vleči", "Nehaj", "Stoj", "Daj no".
Mogoče je še to za vaju preveč in morate iti še dlje nazaj in ostanete na 50m vrvici s tem, da si ti povsem pri miru (če je to varno, da ne bo potem še tebe odnesel s sabo?, kak ograjen prostor bi bil boljši). In morate vzpostaviti stik z njim. In bo težil, ker on bi pač šel prosto lutat, brat časopis, težit sosedom, prečekirat sosedovo psico. In bo protestiral in bo zbegan, ker se je vajina rutina spremenila. Če živite v obljudenem okolju, to verjetno ne bo šlo, si bo hitro našel svojo zaposlitev in lajal na bilo kaj. Kaka ograda s čim manj motnjami pa bi bila morda ok. Ali pa noter, sama v sobi. Ali noter sodeluje z vami ali se umiri, ko nima na voljo stvari za prenašanje? Čaka na vas, da mu ponudite aktivnost ali drema? Bo pač hodil ven samo na wc en mesec. Da boste na mirnem sprehodu pol ure, kjer bosta oba uživala, je cilj, ne hitite preveč. Morate mu postati zanimivi. Ja, saj vem, da se to grozno sliši. Ampak morate res pogruntati nekaj, da bosta vsaj vidva vzpotavila močno vez. O vajah poslušnosti morda razmišljajte bolj kot o trikcih, če psu ta zaposlitev pomaga. Torej ne da vas mora ubogati, ker ste šef in ga boste drugače namahali s papirjem. Mogoče tako dobite poslušnega psa. Mogoče ... Mogoče pa dobite prestrašenega, zbeganega, agresivnega psa, ki dela v strahu pred kaznijo in ki bo na sprehodu definitivno hotel iti čim dlje stran od vas. Tega si verjetno ne želite.
Cviljenje Mogoče ga res kaj matra, kot je Čara rekla. Mogoče samo hoče, da mu vržete frizbi še enkrat in izraža nezadovoljstvo, ker ste pri miru. Ali pa je preprosto vznemirjen. Če ste bili kdaj na agilty tekmi, so nekateri psi pač bolj glasni, ko se dela. Tudi policijski psi določene vaje spremljajo z laježem. Pri delu se to spodbuja, ker si želite naspidiranega, zagretega psa (ne za ceno napak). Če vi nočete, da pride tako daleč, igro pač prekinite prej, se bo tudi on lažje in prej umiril. Znova: Kaj želite od psa?