V PSARNI DRAVSKA BOMO "ZIBALI".
Ne morem več "zadržati" zase. Čeprav vem že nekaj časa.
Tako, zdaj pa veste vsi , ki radi prebirate ta forum.
In z velikim veseljem in ponosom sporočam, da v psarni Dravska pričakujemo leglo anlgeških koker španjelčkov. Čez nekaj dni. Okrog 25. junija. Pa o tem "čudežu" malo kasneje... Vsega pa vam ne morem zaupati kar takoj... Malo še počakajte, prosim.
Rada bi vam povedala pravljico. Pravljico o srečnih ljudeh. Pravljico o našh psih, ki so nas in ki nas še osrečujejo.... Že več kot 4 desetletja..
Veliko jih je bilo. 7 nemških lovskih terierjev in terierk ter 9 angleških koker španjelov in španjelk. Mnogi od njih so žal že prečkali " mavrični most".
Vseh žal ni več med nami....
Pravijo, da naši pasji prijatelji odidejo preko MAVRIČNEGA MOSTU, na drugo stran mavrice.
Morda poznate to "zgodbo". Gre nekako takole...
Obstaja kraj, kjer sta si nebo in zemlja najbliže.
Tu je most v sedmih barvah, ki ta dva svetova združuje. To je MAVRIČNI MOST.
Čisto zraven mostu je prečudovit vrt, poln listja in pisanega cvetja, ki žari kot najbolj žlahtni dragulji.
Pomlad je tu večna, sončni dnevi se izmenjujejo z zvezdnatimi nočmi in v ta vrt prihajajo živali, ko zapustijo svoje drage.
Prekrasen je ta kraj, hrane, vode in topline je v izobilju, živali prosto tekajo in se igrajo.
Vse nekdanje bolezni izginejo, stari so ponovno mladi, šibki postanejo močni - vse je tako, kot v naših sanjskih spominih na dneve in leta,
ki smo jih preživeli skupaj z njimi.
A kaj bi vse to - njihova sreča ni popolna, kvari jo mala, a ne nepomembna podrobnost - vsaka od živali pogreša nekoga, ki ji je bil
najdražji, ker je bila tudi sama njemu najdražja,.. nekoga, ki je ostal sam.
Sam v svoji bolečini, v svoji žalosti.
Toda lepega dne se ušesa postavijo pokonci in visoko dvignjen smrček zazna nikoli pozabljen vonj.
Loči se od skupine in kot na krilih vetra poleti prek zelenih travnikov, naravnost v tvoje naročje, v tvoj objem.
Tvoj izgubljeni prijatelj je tu, lepši in srečnejši, kot je bil kdajkoli prej. Ponovno ga lahko pobožaš, poljubiš njegov ljubljeni smrček, spet ga lahko objameš in kot že tolikokrat prej, opazuješ zvesto in neizmerno ljubezen v njegovih očeh.
Nič na svetu vaju ne bo moglo več ločiti - skupaj bosta prečkala mavrični most.
(anonimen avtor)
--------------------------------------
Vsak od teh naših psov je v meni pustil "trajen" pečat. Nešteto čudovitih spominov, nešteto zgodb, anekdot, veliko fotografij (še črno-belih), veliko pokalov z raznih tekmovanj...
Jaz jiim v šali pravim "kelihi". In naš Milan je eno sobo v hiši ( imenuje jo lovska soba) posvetil njim... "Spomenik". In memoriam.. In prav je tako.
In če je res tako, kot zatrjuje anonimni avtor - da se nekoč zopet najdemo, - se "potolažim" . Bom pač morala še malo počakati...Da bomo zopet velika, srečna "družina". Nisem še na "vrsti"..., si rečem... Vse ob svojem času.
Ups, me je zaneslo.... Se opravičujem....
Sem pa vesela, da so ostali našii pasji "otroci" dobro.
Diva...Kaj naj rečem... Včasih se mi zazdi kot nosečnica, ki jo daje "jutranja slabost". In tudi že "raca". Trebušček postaja vedno bolj okrogel. Napet. Kot sodček. Pa jo "pocartam" in ji povem, da bo kmalu mimo. Saj najbrž ni enostavno 24 ur na dan prenašati "breme", čeprav je sladko.
Tonček... Falot. Zazna vsak najmanjši šum. Glasen (celo preglasen). Zvonca sploh ne potrebujemo. Ker imamo "pasji zvonec". Je kot "sraka". Nič ni varno pred njim. Najraje ima copate in cokle. Občasno jih "zamenja" za aport in nam tako pokaže, da bi bilo lepo, da bi se ukvarjali z njim.Tako, da včasih traja kar nekaj časa, da z njegovo pomočjo poiščemo par.
In naša Kelly... Stara uglajena "dama".. Supervisorka. Vse ima pod "kontrolo ter nadzira vse "dogodke" v našem kokerlandu. Siva eminenca...
In vem, da so z nami tudi naši pesjanarji srečni, zadovoljni... Vedo, da so naši enakovredni družinski člani, z "doživljenjsko" pravico. In "all inclusive" paketom.
Morda bo zvenelo patetično. Pa vendar se mi včasih zdi, da živim v raju. Ja, res... Kot v pravljici. Sploh v tem letnem času. Vse cveti, diši...
In nikoli nisem sama... Vedno imam družbo. Najboljšo. Obdana sem s samimi črnimi "bučkami". In ko se sklonim, vsakokrat dobim zastonj "peeling".
In zdaj se vračam na "izhodišče", na začetek. Naša Diva bo mamica. Po dveh letih smo se odločili, da tudi mi malo pripomoremo k povečanju natalitete kokerjev. Naša psarna Dravska že več kot 20 let vzreja angleške koker španjele. Smo ena najstarejših psarn v Sloveniji.
Tudi mi si vsa ta leta prizadevamo vzrediti mladičke, ki bodo zrasli v zdrave in ponosne predstavnike svoje pasme. ki bodo s svojih živahnim značajem, vedno novimi norčijami, brezmejno zvestobo in lepoto tipičnih predstavnikov svoje pasme razveseljevali nove lastnike. In prepričana sem, da nam to tudi uspeva. Dokaz je več kot očiten: naš dom je v teh letih zapustilo cca 70 mladičkov in z veliko večino njihov lastnikov smo še danes resnični prijatelji. Vsak mladiček - svoja pravljica...
Tisti, ki nas poznate, veste, da je pri nas velik poudarek na delovni liniji, saj je španjel v osnovi lovski pes (moj oče je namreč lovec in mu je pes velik pomočnik v lovišču).
In tako sploh ni bilo dileme o tem, kdo bo "srečni" očka Divinega naraščaja. Niti kančka dvoma ni bilo pristotno. . Izbrali smo dobro, najboljše. In Divi je bil "pasji ljubček" prav tako všeč.
Srečni očka bodočih mladičkov je "mali Mister". Rodovniško ime: Mister Dravski. To je samec, potomec (sin) našega legendarnega koker španjela Mister Magic of Black Mirraga. Skoten pred 6 leti pri nas doma. Njegova mama je naša Kelly - Iman Gallinagos. Poznavalcem kokerjev ta imena nakaj povedo. Tipična angleška linija.
Kvalitetna.
Mi smo izbrali "domačega" fanta, fanta iz naših logov. Ta pravega. Ker verjamemo vase. Nismo ga iskali po "svetu", v tujini. Ni potrebe.
Mali Mister živi svojo pravljico pri čudoviti družini. Njegov lastnik je prav tako lovec. In mali Mister v ničemer ne zaostaja za njegovim dedkom, velikim Misterjem. ki je odšel preko mavričnega mostu pred 3 meseci v starosti 16 in pol let. In mi ga še vedno neizmerno pogrešamo... Moj dečko, dečko na prečko...
In srčno upamo na čudež. Na reinkarnacijo. Na kakšno njegovo "kopijo". V vsem.
Čudeži obstajajo... Le verjeti je treba vanje... In jaz verjamem.
Zaupala sem vam "pravljico". In kot vemo, imajo pravljice srečen konec.. Vendar, naše pravljice še ni konec...Upam. Tako, da se še "slišimo". In prosim, držite pesti...
Za Divo, za mene, za mojega " novega dečka"...
Hvala.
Ja, moj dečko, dečko na prečko... Upam, da ti je dobro, kjerkoli že si... Saj vidiš, kupila sem solarne lučke. Takšne, ki svetijo ponoči... Da boš videl...Veš, one tečnobe doma so že "gušile", naj že ugašam ponoči luči... Pa sem jih prelisičila... Solarne lučke.
Bom končala, ker jokam. Solze mi kar "zalivajo" tipkovnico. Se opravičujem.