AVTOR:Pika-poka
Še ta citat Dive 1: In na veliko žalost moram povedati, ima zadnje čase vedno več rodovniških mladičev »hibe«. Genetske »napake«…(displazije, epilepsija, sladkorna, dedne oblike raka, nepopolno zobovje, pred in podgrizavost, kleščasti ugriz, nepopolna spolovila…).
Damayanti: pa ne da bi imela kaj proti zdravstvenim testom... ampak vprašajte se mogoče v tej smeri zakaj jih je toliko potrebnih ?
če se ne bi zanemarjalo dejstva ,da je še vedno lovec in ne družna pasma, jih pol tolk ne bi bilo potrebnih...
To, kar pravi ga Tatjana, drži, vendar jaz ne bi tega pripisovala s takšno lahkoto kar »razstavno uspešnim plemenjakom in ljudem, ki parijo bleščeče rodovnike«. To se je počelo že prej in v večji meri kot danes. Vsekakor je treba pogledati naokrog, kako izginja narava, kako je vse zastrupljeno, kako hrana ni več v redu, ne za ljudi in kaj šele za pse. Veliko teh bolezni psov pa se dandanašnji odkrije zato, ker gre preprosto več ljudi s svojim psom k veterinarju. Včasih se je bolnega psa pač ustrelilo, kajne, Diva 1? Ni bilo vse tako rožnato, veste. Jaz sem bistveno starejša od vas, moj oče pa je bil veterinar – zelo dobro se spominjam odnosa do psov v tistih krasnih starih časih...
Zato seveda menim, da je pripomba Damayanti ali plod zlobe ali pa res hude nevednosti – zdravstveni testi namreč z nasprotjem lovska/družna pasma preprosto nimajo prav nič. To, o čemer mi govorimo, so namreč genetski testi, o katerih se še pred 2002 ni vedelo kaj dosti, sedaj pa jih uporabljamo vsi, ki parimo. ZAKAJ neki? I, zato, ker je bolj varno, a ne? Gre za teste, s katerimi se lahko ugotovi ali je pes nosilec ali bo celo obolel za dedno slepoto ali smrtnim obolenjem ledvic. Ne boste verjeli – testirajo tudi delovne pse! Tako lahko vidim ali je moja paritvena kombinacija pametna ali ne – saj zavestno menda nihče ne želi producirati slepih ali bolnih psov. Zaradi tega je tudi več »outcrossinga« ali »crossbreedinga«. V tujini je za koker španjele obvezno tudi slikanje kolkov pri starosti enega leta. Vseh teh možnosti v »dobrih starih časih« ni bilo – ni bilo znanja in tudi nikogar ni brigalo ali bodo na svet prišli zdravi potomci ali pač... Danes pa – mislim, da smo vsi vzreditelji dolžni to storiti. Vi ste pač imeli srečo, če pravite, da nikoli nihče od potomcev ni zbolel za kakšno danes znano dedno boleznijo.
No, in tu pridemo do jedra našega spora – vzrejna komisija in vzreja. Ker sem sama vzrejno preizkušnjo delala že nekajkrat in bila tudi na telesnem ocenjevanju, bi Divo 1 rada popravila v tem, da je bojda bolj temeljito od razstavnega sojenja. Vsekakor traja bistveno dlje in res je, da psa merijo (ampak, ne vem, no – k meni je prišel parit nek lovec s tako miniaturno kokrico, da je tudi v ringu še nisem videla tako majhne ... seveda je imela vzrejno dovoljenje). Da vedno pogledajo zobovje? No, mojim so ga, res je – ampak sem bila sama na razstavi, ko je bil Buxi še majhen in sem slišala, kako so se nekateri razburjali, ker je pes nekega pomembnega prijatelja lovcev bil brez zoba in sploh ne bi smel dobiti zelo perspektivne ocene – ampak jo je in kasneje še vzrejno oceno odlično – mislim torej, da si je sojenje tako na razstavi kot pri telesnem ocenjevanju precej podobno, kajne? Tudi brezplačno ni bilo. In nič kaj prijetno ni bilo – s psom sva hodila in hodila in hodila okrog mize s sodnikom, on je pisal in pisal, midva sva hodila in hodila... res je dolgo trajalo. Osebno mislim, da sodnik psa lahko veliko bolje oceni, če le-ta teče – samo tako vidi odriv, moč, vzdržljivost, kondicijo in seveda pravilno zgradbo telesa. Ni treba dirkati, ampak teči pa ja. Dobri sodniki tudi na razstavah vsakemu psu namenijo bistveno več časa kot 3 minute. Ne vem, kje so »lovski psi šli skozi dve rešeti več, primerjalno z razstavnimi psi«. Ko sem pripeljala Buxija na vzrejno oceno, je imel za seboj kakšnih 20 odličnih ocen pri 20 različnih sodnikih na 20 različnih razstavah po Evropi, med drugim tudi na svetovni razstavi. Povsod so mu pogledali zobovje in ali ima oni privesek spodaj in ali je dovolj temperamenten in neagresiven in »merry« itd. Ampak zelo resno so mu pogledali sprednje in zadnje kote, predvsem prednji kot (ramenski kot), kjer je pri španjelih ogromno nepravilnosti in ali je skladen – skratka, vse tisto kar naj bi tudi ocenjevalec za telesno oceno moral pogledati. Ja, in ocene so bile seveda tudi od 15. meseca naprej, ne samo iz kategorije »mladih«.
Da se vrnem k problemu. Kar mene moti je to, da se noče iti s časom naprej in da se trmasto ostaja na že davno preživetih stališčih. Recimo, da so koker španjeli samo lovski psi. Da so v Sloveniji (ampak samo tu!) tako zelo zdravi, da zanje niso potrebni nikakršni zdravstveni, ali -bognedaj - genetski testi. Da je vzreja tudi to, da potencialni novi vzreditelji vedo, na koga se z vprašanji lahko obrnejo in da bodo dobili relevantne, 21. stol. ustrezne odgovore. Da je vzreja tudi drugačen odnos do psov kot je bil včasih (kajti, draga Diva 1, mislim, da gledate na lovce skozi rožnata očala – vaš citat : » In lovci lepo skrbijo za svoje pse. Vsaj ti, ki jih jaz poznam. In poznam jih že dolgoooo«.) Jaz namreč poznam lovce, ki so parili pri meni, pri enem je psička rodila na balkonu v snegu, mladiče pa so potem imeli v hlevu – bili so res izjemno dobro socializirani!!! In še enega drugega, ki jo je imel pod kozolcem, paril pa jo je zato, ker so vnučki želeli videti ta čudež narave. Oba sta imela vzrejno dovoljenje, žal.
Dandanašnji razsvetljen vzreditelj upošteva tudi najnovejša dognanja ne samo iz genetike, temveč tudi o pasji inteligenci, pomembnosti zgodnje socializacije, ima spremenjen odnos do psice in pasjih mladičev, na kraj pameti mu ne pade, da bi psico z mladiči zaprl v garažo ipd. za 4 tedne in ji potem pobral mladiče ter jih hranil z mlekcem in rumenjački. Dandanašnji vzreditelj živi s kokri v svoji hiši, ker se zaveda, kako je to za njihov mentalni razvoj pomembno. Ali LKZ to res podpira? Iz primerov iz prejšnjega odstavka bi rekla, da ne. Pa to nista edina primera, jih imam še kar nekaj v spominu. Ali je LKZ res spremenila svoj odnos do lovskega psa kot prvenstveno »nekaj kar je uporabno«? Meni se vedno zdi, da se mojemu tetovirnemu referentu (lovec, kajpada) oba z možem zdiva malo čez les, ko tako pretirano skrbiva za mater in mladiče.
Jaz bi si želela takšno vzrejno komisijo, ki bi upoštevala tudi te zadeve o katerih sedaj pišem. Postaviti določene zdravstvene in tudi drugačne zahteve pred ljudi. Kaj res lahko vsak vzreja? Pod kozolcem itd.? Izgovor je vedno, da bo potem še več šteparjev. Mislim, da jim bomo kos izključno s kvaliteto - tako zdravstveno kot mentalno - naših psov in nikakor drugače. To pa lahko dosežemo seveda ne s tem, da se gremo kdo je bolj koker – lovski ali razstavni psi – ampak s premišljenim odnosom do vzreje in tu bi morala vzrejna komisija narediti bistveno več kot je do sedaj. Če mi sedaj kaj rečemo, nas vsi napadete češ da itak nimamo pravih kokrov, ne pomislite pa na to, da tak odnos pomeni stopicanje na mestu in da so nas že vse druge države prehitele po levi.
Zato pa se tam na neki razstavi v enem dnevu razstavlja 82 prelepih koker španjelov – nekatere imajo morda celo za lov. In medve z Nežo se strašno dobro počutiva, ko med vso to množico naša mlada pesa dobi opis BEAUTIFUL – TOP QUALITY. In zato v temu, kar se dogaja tu, vidim vso slovensko majhnost in zaplankanost, vso tipično »slovencljasto« nevoščljivost, privoščljivost in »da bi tudi sosedu krava crknila« odnos. In seveda ne smem pozabiti še na lisico in kislo grozdje iz znane basni...
Tako - to sem hotela povedati. Zelo veliko je in upam, da se bo komu ljubilo prebrati. Ker se ne oglašam tako pogosto, sem pač danes malo nadoknadila. Grin
Alenka, psarna Tamalanna
