hmmm... zanimivo, 2 meseca nazaj tega še ni bilo (dvomim, da je sedaj to)!
Miša, kakšen se ti je drugače zdel Pariz in odnos ljudi do tako velikih psov (oz. psa)?
Nimam pojma, kaj je bilo dva meseca nazaj. Ko smo bili mi v Parizu so veljale posebne varnostne razmere za obisk stolpa. Ne vem, kako ti nisi opazila varnostnih trojk, saj imajo svoj sedež v eni nogi stolpa in to z velikim opozorilnim napisom. Tudi gospod, ki je stal pred vstopom do blagajne in je imel v roki detektor za odkrivanje kovine je bil precej resničen. Nas, ki smo bili že po izgledu bolj evropski nas ni pretipal, samo prtljago je pregledal, nekatere, ki pa so bili temnejše polti, pa so bili deležni tudi telesnega tretmana s tisto palčko.
Kakšen se mi je zdel Pariz? Prvi vtis, reven in umazan. Mi smo imeli to smolo, da smo se vanj pripeljali z napačne smeri in smo nehote obiskali arabsko, kitajsko in še kakšno četrt, v kateri smo videli vso umazanijo in bedo priseljencev.
Pariz kot mesto pa veliko, nabito in kaotično. Velike stavbe, komplicirana križišča in moja "jelka" ( GPS) se je v vsakem križišču drla kot kura, ko sem narobe zavila.
Ker to ni bil moj prvi stik z Francijo sploh nisem bila razočarana. Francoze sem nosila v spominu kot grobe in nevljudne, malo je takih, ki so govorili še kak tuj jezik in prvega vtisa nisem spremenila. Da ne omenjam njihove vozniške kulture
So pa poznali vse pasme, ki so bile z nami, bili so prijazni do naših psov in veseli, da jih smejo pobožati. Z velikimi mrcinami nismo imeli nobenih težav, razen, ko se je eden z avtomobilom skoraj zaletel v nas, ko je zagledal toliko pasjih glav v enem avtu in seveda še človeških
Imeli so edino težave z izgovorjavo naših imen. Zato so našo Čučko prekrstili v Tučko. JIm ni šla izgovorjava, čeprav so se trudili. Bila pa sem razočarana nad njihovo pasjo kulturo. Vsak drug parižan je imel na vrvici kužka, od argentincev, čivav, goldnov, setrov in terierjev...pa nič osveščenosti, da za svojimi ljubljenčki poberejo kakce. Na poti do stolpa smo tako morali paziti, da nismo nagazili na kakšno pasjo bombico in ko je moja Čučka bučka naredila svojo kupček sem bila celo ujeta v fotoobjektiv, ko sem ga pobirala
Pariz definitivno ni mesto v katerem bi živela
Zato pa me veliko bolj privlači Belgija, kjer imajo fenomenalno obalo, prav delano za naše pasje mrcine. Že Twisty je lansko leto uživala v peščenih sipinah. Čučka pa je bila, milo rečeno, prav navdušena:
Njihove ravnice pa so pravi balzam za moje oči:
Njihova majhna mesteca pa so nabita z zgodovinsko arhitekturo:
Lepimi hiškami:
No, definitivno se v Belgijo vrnemo...še letos...
Satinka,
nič nismo pisali
, ker nimamo te navade. Zato pa smo za teto Satinko, pa Nutello pa še za kakšno drugo teto nekaj kupili. In hitro se oglasit, da ne bo zmanjkalo...je zelo dobro...
Missa
