Mislim, da ima Andraž kar prav. Šarpeji (kateri pes pa ne?
) hitro dojamejo, da lahko z javkanjem in cviljenjem marsikaj dosežejo in to obrnejo sebi v prid.
Lota (trkam na les) da mir, kadar sva zaposlena. To pa še ne pomeni, da ne poskuša drugih ovit okrog kremplja
. Ko sta jo čuvala moja starša na primer, sta zraven nje sedela na kavču do 1h zjutraj (ko sva se midva vrnila), ker je presunljivo zajokala, ko sta hotela oditi domov.
V splošnem (res zelo posplošeno, nikakor ne velja za vse predstavnike pasme in je seveda odvisno od mnogih dejavnikov) imajo šarpeji radi otroke. Že tako gubice opisujejo kot pse, ki imajo raje človeško družbo, še posebej so tu izpostavljeni otroci. Je pa treba biti pri tej navezi seveda strašno previden. Mogoče niti ne toliko zaradi (dobro socializiranega) psa, kot zaradi otroka. Najini nečakinji sta nori na Lotko (stari sta 4 in 1,5 leta), ampak še nimata pravega občutka in če ne bi pazili, bi psica pojedla marsikaj iz njunih rokic (gumi medvedki
npr.). Naslanjata se nanjo, jo prijemata za rep...Ima visok prag tolerance, ampak 1. se mi smili in 2. ne moreš vedeti, kako bo pes reagiral. Navsezadnje ima kosmata ušesa. Pa še kruta anekdota: zadnjič se je mlajša nečakinja zagledala v Lotino zadnjico (pri horsih je le-ta lepo vidna
) in namerila prst v smeri...
Tako da ni nobena previdnost odveč.
Je pa veselje seveda vedno, ko gre mimo otrok, nepopisno. Rep maha, jezik šviga...
Uživajte vikend!
