O nemškem ovčarju, zmagovalcu nemškega koerunga ne-vem-katerega-leta, ki je bil prodan na Japonsko za šestmestno številko v DM, se ve. In potem se zaradi takšnih primerkov govori vse sorte. Resnica je pa ponavadi - kot pri vseh ostalih stvareh - čisto drugačna. Saj ne bi vedela, če ne bi bila jaz eden tistih, ki je imel namen kupiti visoko kvalitetnega delovnega psa - odraslega, z rezultati - psa z več kot zanimivim rodovnikom (linija, za prodajo zaprta v ozke kroge v Franciji). In sem ga kupila in vem, kakšne so bile cene na trgu. Ok, res ni nemški ovčar - ker znotraj te pasme ni bilo samca, ki bi ustrezal mojim zahtevam. Poznam tudi - v živo - letni prikaz dela psov po KMPV na Nizozemskem, kamor pridejo zainetersirani kupci z vsega sveta (organizacije in posamezniki). In tisti psi tam so v delu bistveno "drugačni" - da uporabim ta izraz - od športnih psov na IPO tekmah in tudi na SP, pa niso cene tako absurdno visoke - 100. 000 Eur.
Mislim, da je prav, da ločimo vrednost, ki je vložena v psa (ure strokovnega dela in vse ostalo) in pa vrednost psa, ki jo doseže na trgu - kar pomeni, cena, za katero "je prodan" in ne cena za katero "se prodaja". To je namreč bistvena razlika!
V glavnem, prav je, da se zaradi nekaj primerkov v 20-ih letih, ki so jih kupili zagreti Japonci in Indonezijci, ne posplošuje.