Pozdravljeni!
Situacija pri nas je zelo čudna... Po eni strani zmečej(m)o kupe denarja za razno razne stvari, ki so sicer udobne, ampak ne nenadomestljive in nujno potrebne (npr. avti - lahko se vozimo tudi s predzadnjim modelom BMW-ja

, obleke - ni nujno da Hugo Boss, Max Mara..., računalniki - ja vsaka noviteta pa res ni nujno potrebna, mobiteli - koliko ste jih že zamenjali? itd.), pa drugi strani pa hočemo biti varčni pri "stvareh" na katerih se ne bi smelo varčevati (npr. živali).
Ne me zdaj obsojat, sem proti pretiranemu zapravljanju za pse, muce, hrčke, zlate ribice... (npr. za pripomočke brez katerih bi žival lahko normalno živela in ne bi bila za nič prikrajšana), ampak so določene situacije, kjer bi morali malo bolje premisliti, kje bomo "priprli pipico".
Nakup psa: Poznam veliko ljudi, ki si želijo čistokrvnega, rodovniškega, šampinjona, odličnih staršev za 40.000,00 sit. Je to normalno? Tudi človek, ki prvič kupuje psa, bi moral vedeti, da pregovor "malo denarja, malo muzike" DRŽI ne glede na to, kje v katerem kontekstu ga uporabimo.
Primer iz vsakdanjega življenja: Se še spomnite trgovine (v Mariboru je sigurno bila, za drugje pa ne vem), mislim da se je imenovala Family shop, kje so pred približno 10 leti naredili tak boom z enimi teniskami, ki bi danes stale približno 200 sit? In kaj je bilo s temi teniskami? Enkrat si jih obul in so počile, ker so bile plastične. Ampak mislite, da je to ljudi izučilo?
Poceni nakupi na Madžarski: So redke stvari, ki jih poceni kupiš in so uporabne, 90% stvari pa je uporabnih do prvega pranja. Moja babica hodi na Madžarsko vsaj 5 let, upokojenci pač. Si lahko predstavljate, koliko denarja zmeče stran? Pa ni edina...
In tako je tudi pri živalih...Malo denarja, večja je možnost, da bo kuža bolan (jaz pravim, da ko pri veterinarju rečeš "dober dan" si brez 5-ih tisočakov), da bo kuža nesocializiran, da bo kuža boječ, živčen... in s takim kužkom ni prijetno živet...
Zdaj pa k temi "Pes kot darilo". Menim, da je kupovanje kateregakoli živega bitja za darilo nesprejemljivo, razen:
- če sam sebi kupiš psa (predtem imaš seveda en temeljit razgovor sam s sabo),
- če kupiš psa partnerju (in si pripravljen prevzet popolno oskrbo psa (časovno, finančno, vzgojno itd.) na svoja pleča , če partner ne bi zmogel skrbet za psa + razgovor sam s sabi in partnerjem je nujen)
- če kupiš psa svojemu otroku (glej zgornje dopolnilo + pogovor s partnerjem, otrokom in samim s sabo)
V vseh treh primerih, ki se mi nekako zdijo dopustni, se pa pojavlja ista zahteva: ljudje, ki bodo živeli s psom se morajo dogovoriti o obveznostih vsakega člana družine posebej, morajo se dogovoriti kdo bo vskočil, če kdo ne bo imel časa, kakšne so finančne zmožnosti, časovne... Starši se morajo zavedati, da otroci ob pogledu na malo kosmato kepo obljubijo VSE, kasneje pa se te obljube nekje izgubijo... ampak kuža pa ostane, ne glede na obljube. In če so starši preučili vse te možnosti in se zavedajo posledic prihoda psa v hišo, potem bo kužko lepo in bo imel urejen dom, če pa jih niso, pa bo en zavrženček več

.
Vsem vam želim en lep dan (večer) in kupujte psa s "trezno" glavo, pri pravih ljudeh, v pravem času in po temeljitem razmisleku ter pogovoru in nikar vas naj ne premamijo kobacajoče kepice, ker "iz malega zreste veliko".