Moram povedati svojo kratko zgodbico o Nemški dogi.
Ko sem bila še majhna, majhna, ko sem ravno shodila, smo odšli v Tivoli na sprehod. Z nami je bila tudi starejša gospa (družinska prijateljica), ki me je občasno čuvala. Ostali so se usedli na klopco, jaz pa sem malo tekala naokoli. Kar na enkrat priteče do mene VELIK pes.
Bila je mlada nemška doga. Vsi so skočili v zrak, ampak midve z dogico sva se lepo zmenili. Naslonila se je name, jaz pa sem jo božala. Lastnica se je lepo opravičevala, meni je bilo pa hudo, ko jo je odpeljala stran.
To se zelo živo spominjam in od takrat naprej se mi je ta pasma zapisala v srce.
Res mi je nenavadno, ko se sedaj sprehodim mimo kakšnega otroka s črnim psom, naredijo tak vik in krik, pa čeprav lepo hodi zraven mene.
Takrat se vedno spomnim na to zgodbo in se čudim.
