Nataša, vse to smo dali skozi pred petimi leti, ko smo poskušali podaljšati življenje našemu zlatemu prinašalcu. Mesec in pol mučenja, nenormalne količine zdravil, sredstva za srce, za odvajanje vode, kalij,... Tekočina je kljub temu zastajala, sprehod je bil po parceli s počitki v ležečem položaju, velike oči, ko sem pripravljala hrano, potem pa dobesedno siljenje z roko. Vase ni spravil nič več, a vse mu je tako dišalo. Na njem je bila samo še koža, mišice so popolnoma splahnele, samo trebuh je bil velik. Ponoči je kašljal, iz gobčka mu je tekla tekočina iz pljuč. Podnevi je samo spal ali nas opazoval. Ko smo ga božali, je lahko pomigal z repom. To je bilo tudi vse! Do tistega sobotnega jutra, ko je v predsobi nekaj zaropotalo. Pritekla sem, scena je bila grozna! Kaj je bil polulan in pokakan na ležišču, mišice je imel popolnoma trde, glavo mu je obrnilo vstran, oči je obrnil na belo. Odnesli smo ga na travo, umiril se je, ležišče smo preoblekli, ga zopet položili nanj in čakali jutra. Čez dve uri se je ponovilo! Z njegovo deko smo ga odnesli v avto in k veterinarju domov, kjer ga je uspaval v avtu. Takrat sem si obljubila, da ne bom nikoli več nobene živali tako mučila!
