Sicer so minila že leta,od kar sem hodila na srednjo veterinarsko šolo in potem na Veterinarsko fakulteto v Zagrebu,mislim pa, da se situacija v vseh teh letih ni nič spremenila.Tudi jaz sem rabila leta in pa ogromno sreče z zaposlitvijo,da sem na koncu pristala v veterini.Omejitev na 60 z vpisom na faks se vleče že leta,pa jet a številka še vedno absolutno prevelika za Slovenijo.Toliko vetov se pri nas nikoli ne bo zaposlilo.Poleg tega je izredno malo tistih srečnežev,ki delajo na klinikah za male živali,pa še tam je največ takih,ki so po študiju si samoorganizirali dodatno izpopolnjevanje v tujini.Velika večina DVM dela na inšpekcijskih službah, na terenu in v raznih klavnicah ali farmah.Stikov z malimi živalmi imajo malo,stika z "drekom"pa veliko.V "živi" proizvodnji je pa še hujše.Tam pa ni prostora tudi za popolnoma golo usmiljenje.V vseh teh letih sem spoznala,da moraš imeti za veterino samo dober želodec,ker velika večina odpove na raznih sekcijah kadavrov.Sicer ne vem popolnoma kako je s tem na Fakulteti v Ljubljani,vendar predvidevam da isto kot je bilo pri nas v Zagrebu.Dnevno seciranje raznih kadavrov,ki so bili mrtvi že 2 leti in dobro namočeni v formalin.Ko si ga dobil na mizo si se moral prvo zjokati,pa ne zaradi usmiljenja ampak zaradi neznosnega vonja po formalinu.Nekateri se na to navadijo,drugi nikoli.Poleg tega se pri delu srečuješ z tako omejenimi ljudmi(posebno še na podeželju),ki so psa prej pripravljeni evtanazirat kot pa plačati račun za čiščenje paranalnih žlez.Ali pa bi rajši plačali za evtanazijo kot pa za cepljenje proti steklini.
Sicer je veterina zame še vedno lep poklic in sama sebe ne vidim nikjer drugje,vendar pa je realnost včasih tako težka,da si prav želim,da bi me zanimal še kakšen drug poklic ali pa da se nikoli ne bi odločila zanj.
LP Tjaša
