damayanti, saj zato se v tem okolju več ne gibam oz. ne živim. Razumem kaj misliš in verjemi da sem poskušala vse načine. In na koncu je bilo večinoma tako, da pridni so lahko božali ostali pa so šli stran. a postopek je dolgotrajen in vsakokrat ko si šel s psom ven enostavno nisi imel časa da bi jih napakal v avto. In nisi vedno imel časa, da bi se pregovarjal z otroci in se ukvarjati z njihovo vzgojo, saj imam svojega malega otroka, ki od kar se zaveda zase ve kako ravnati z živalmi in živi z njimi od rojstva.
meni počilo ni nikoli da bi norela in se drla in težila staršem in otrokom, skušala sem to pač kar se da bolj normalno speljat.
Moram pa poudarit da velik del teh otrokov je prihajalo iz družin, kjer se niso ukvarjali z njimi in so bili po cele dneve prepuščeni samemu sebi in rinjenje v psa je bila ena milejših neprijetnosti, ki so jih zganjali zunaj.
Je pa tudi kateri od teh otrok imel kdaj dober dan in je s psmi lahko čisto normalno funkcioniral.
Pa nisem noben sovražnik tujih otrok, marsikateri sami prepuščeni otrok je nas oboževal, saj smo se vsi poznali, ker je bilo majhno naselje in smo se z njimi igrali. večji mulci so zelo radi pomagali kaj šraufati, zraven sprehajati pse za nagrado sva jih tudi z dovoljenjem staršem kdaj kam peljala, ali pa stisnila kak evro za sladoled v žep kot plačilo za pomoč.Drugi so pa pač še vseeno raje ostali razvajeni neubogljivi pamži.
Smo živeli v takšnem naselju, kjer je bilo dosti socialno ogroženih družin, takšnimi z veliko otroki in niso imeli časa za vse in takšnimi, ki jim je po cel dan dol viselo,kje se njihov otrok potika in takšnimi, ki si je njihov otrok lahko vse dovolil( ne samo otrok tudi starš) do pretepanja, žalitvic, nagajanja, kradenja...
Bi rekla, da sma bila midva ena izmed redkih sosedov, ki so potrpežljivi do otrok, tako da verjemi, da sem imela naštudirane vse taktike. Eni se pač niso dali, jaz pa psiholog tudi nisem.