Evo, bolj obsezno porocilo, kot obljubljeno. V vec delih. Tu je 1. del.
Naprej povzetek rezultatov slovenske ekipe:
Women’s Quadruped (long distance):
Olivia 5. mesto, Lyra 8. mesto. Oli je tudi dobila poseben pokal za najdaljsi met od vseh tekmovalk (54.3 m, LC = “longest catch”).
Freestyle Advanced:
Lyra 3. mesto (s pokalom)
Super Pro Toss and Fetch (Super minidistance):
Lyra 4. mesto (three-way tie), Olivia 8. mestoNo, zdaj bolj na dolgo o razpletu dogodkov. (Ce ne bom znala drugace, bom napisala tudi kaksen stavek v anglescini.) Nad nekaterimi rezultati sem bila potihem razocarana, nad drugimi pa jasno in glasno do konca navdusena in prijetno presenecena.
Najvec sem pricakovala od sebe v Quadrupedu, in ravno tu sem razocarala. Tekma je bila v petek, in sem bila jaz z Lyro prva na startni listi v prvi skupini, ko nisem se nikoli tekmovala v tem, niti videla drugih, kako to delajo. Groza. In ravno z Lyro in ne z Olivio, ki sem jo itak imela bolj za testnega psa, medtem ko mi je Lyra ta prava, sploh za distance. Poleg tega, sem zvedela sele na tekmi, da smo narobe trenirali start. Jaz sem se matrala vec tednov pred tekmo, da (v nasprotju z minidstancem) sem psa navadila, da caka 5 m za menoj medtem, ko metam, ker v pravilih pise, da ne sme biti vec kot 5 m naprej od startne linije, ko spustis frisbi iz rok. No, tam pa vidim, da drugi posljejo pse kar naprej, 5, 10, tudi 20 m in vec, preden mecejo, in je to dovoljeno (in seveda imas prednost, ce tako delas ker ce gre frisbi zelo dalec, ima pes nek “head start”.)
Pri treningu (warm-up) brez psov, in tudi ko smo morali dvakrat metati frisbi (tudi brez psov), da so nas uvrstili v skupine, sem z lahkoto metala 45-50 m ali vec, en frisbi za drugim, lepo, v zraku, vsi so leteli naravnost in stabilno naprej, da pes z lahkoto ulovi. Super. Ampak ko je slo za res, je bila katastrofa. V vsaki rundi dobis do treh metov, steje tvoj najdaljsi. Tista v skupini ki ima najkrajsi je pa out—ne gre naprej v naslednjo rundo. No, in kaj delam jaz z Lyro? Dva meta totalno shit, popolnoma neulovljiva, cisto postrani, tretji tak bolj nizek in kratek, ki ga je sicer pridno ulovila, ampak daljava ni bila nic kaj posebnega, niti 40 m nisem dosegla, in sva bila ze takoj izkljucena iz skupine. No, dobis se eno moznost (“last chance round”, za vse tiste, ki niso prisli v finale). Tam sem se z Lyro malo boljse odrezala, ampak je bila ena druga boljsa, in samo ena iz “last chance” gre lahko v finale.
Z Olivio sem bila v tretji skupini (tudi prva na startni listi v skupini). Se ne spomnim prav dobro vseh podrobnosti, bom znala bolj natancno povedati, ko bodo objavili vse vmesne rezultate, ne samo koncne. Oli sem malo boljse metala, ceprav ona nonstop nestrpno skace in laja in krozi pred menoj, ker tako mocno si zeli dobiti frisbi (Lyra mirno caka na moj znak, da se lahko skoncentriran in psihicno pripravljam), in nama je uspelo priti v naslednjo rundo. V drugi rundi v svoji skupini (ista kot prej minus tista, ki je padla ven v prvi rundi), sem imela dalec najboljsi rezultat. To je bila ta “LC”—longest catch, kot oznaceno v rezultatih—54.3 m. Se ne spomnim, ali je bil moj prvi ali drugi met v tej rundi, se pa spomnim, da so mi sodniki rekli “You don’t have to throw again if you don’t want to”—ker seveda hoces sparat psa, da ni prevec utrujen, ko pride v finale. Vprasala sem uno sodnico na startni liniji “how far was it?” pa je odgovorila “it’s VERY far. You don’t need to throw again.” Tako sem upostevala nasvet drugih in takoj nehala, da Oli pociva in zbira moc za naslednjo rundo.
V tej rundi sem spet zelooo dalec metala—eni pravijo, da je bil celo bolj dalec kot prej. Oli tece tako zelo hitro, da komot ulovi, tudi ce ne tece dalec naprej preden spustim frisbi iz rok. AMPAK—pri tem metu sem imela “foot fault”—stopila sem na crti. In seveda met potem ne steje. Imela sem se en met v tej rundi, Oli ga je hitro in pogumno lovila in ulovila (in prisla nazaj s krvavim jezikom
), ampak daljava ni bila nic posebnega, in tako sem padla ven. Tako da tudi z Oli nisem prisla v finale—tekmovali so najboljse v vsaki od treh skupin plus najboljsa iz “last chance” runde.
Dobila sem pa zelo prijetno presenecenje na koncu dneva, ker, kakor sem napisala zgoraj, tista, ki ima najdaljsi met od vseh dobi poseben pokal (ce ni ze zmagovalka). In to je Oli dobila. Poleg tega, sva si zasluzili priloznost se enkrat tekmovati v nedeljo, ko najboljsih pet se spet srecuje. Zal tisto priloznost sem jaz popolnoma zapravila—ista zgodba kot z Lyro prvi dan, dva cisto zanic neulovljiva meta, potem en grd podpovprecen ulovljen met in takojsnja eliminacija. Ocitno se ne znam dobro nastopati pod pritiskom. No, upajmo da z vecimi izkusnjami bo drugic boljse.
Sem zelo, zelo ponosna na Olivio. Ne samo zato, ker je tako pridno laufala in (u)lovila, ampak tudi zato, ker ni nobenega sodnika napadla. Sodniki (vsaj trije) namrec tecejo naravnost proti psu s trakom za merjenje takoj, ko ulovi frisbi. Sabine Bruns, ki pozna naso sweet dear little Olivio od seminarja, mi je potem rekla, da je videla, kako je Oli kar naenkrat zagledala, kako drvijo neki cudni ljudje s nekim cudnim orodjem naravnost proti njej. Sabine je pomislila, joj, kaj bo zdaj naredila v taki situaciji. Ampak Oli se je ocitno odlocila, da je boljse, da tece z frisbijem takoj nazaj k meni, kot da se brani svoj polozaj na srediscu bojisce (a se temu rece mogoce strateski umik?
).
+1
