Jst bi pa tkole rekla - naša dva sta zelo dobra "čuvaja" za moje pojme - lajata na tujce, ki so na njunem območju (beri vrtu ali vhodu v stanovanje), kadar ni nikogar domačega zraven. V nobenem primeru pa ne bi ugriznila prišleka, če bi ta vseeno stopil na vrt, vendar vam povem, da se to ne zgodi - vsi imajo namreč pred velikim psom rešpekt - še celo jaz ga imam pred nepoznanimi psi.
Kadar pa sem zraven, pa ne zganjata cirkusa in gresta lepo pozdravit in pošnofat, če jima je kdo kaj prinesel in to je to.
Zame je to idealen čuvaj.
Dejstvo je, da tako čuvanje deluje - v okolici hiše, kjer smo živeli do predkratkim, se je v zadnjem letu zgodilo kar nekaj vlomov. Pri nas smo opazili, da so si med drugimi tudi našo hišo ogledovali "ta narobni" ampak nihče ni probal priti blizu ker so vedeli, da imamo dva velika psa.
Toliko o bernijih čuvajih.
Bi pa rekla drugo stvar - berniji niso za v pesjak niti ne za na vrt v smislu - sej imajo plac da se zlaufajo. Rabijo stik s človekom in so psi, namenjeni lastnikom, ki bi jih obravnavali kot družinske člane (to sicer ne pomeni, da so samo za na kavč). Zelo lepo se jih da vzgojit, če si do njih kot napomembnejši član krdela - to v praksi pomeni, da živiš s psom in on s tabo, vendar pod določenimi pogoji. So primerni za bivanje tudi zunaj, relativno dobro prenašajo hladne dni, čeprav jst nisem imela srca, ko je bil King še mlad, da bi ga pri minusu puščala zunaj - po drugi strani sm ga pa poleti v pripeki ravno tako jemala notri na hladno. Zdaj sta oba notri, vendar če bi trenutno imela možnost, bi jih imela večji del dneva zunaj, ponoči pa notri.
Glavna napaka lastnikov je, da malo bernsko kepico crkljajo do nezavesti in ji vse dovolijo, ker je pač luštkan, ampak ta potem zraste v 50 kg psa, kjer pa ista dejanja mogoče niso več tako luštkana. Nikakor pa vzgajati s prisilo - so občutljivi psi in edina tehnika, ki na dolgi rok daje odlične rezultate je nagrajevanje željenega vedenja. Odrasel berni, ki je bil pravilno vzgajan je čudovit pes, izjemnega karakterja, neverjetno potrpežljiv z otroci, nezahteven za nego (kljub dolgi dlaki se ta ne feclja rabi pa redno česanje) in dejansko pes, ki ga lahko vzameš s seboj kamorkoli in kadarkoli. Če poznate bernija, ki ni tak, potem za to ni kriva pasma ampak lastnik.
Sem se pa razpisala...
Včasih paše malo komunicirat, pa res mam čas zdejle...
Aja še en nasvet - če kupuješ bernija obvezno kupi rodovniškega - ne glede na vse, ljudje se žal ne zavedajo kaj pomeni rodovnik, ampak pri naši pasmi je še toliko bolj potreben, ker je pasma popularna in zelo privlačna za zaslužkarje, ki psa kupijo zato, da bodo prodajali njegove mladičke. Povpraševanje je veliko - še vedno - ozaveščenost pa žal slaba - še vedno - in zato imajo rejci odprte roke, tako da naj vas ne zavede prijazen pogovor z lastnikom in ogled mame in očeta. Obstaja razlog, zakaj tak mladiček nima rodovnika, in ljudi, ki imajo leglo "zase" bi po moji logiki potem mogli mladičke oddajati brezplačno, ne pa za pol cene pravega rodovniškega bernija.
