Naš prvi lepotec je bil Jago, kupili smo ga pri Mojci Sajevic. Pred njem te pasme nismo poznali, sedaj nam pa je ta karakter kužkov zlezel pod kožo.
Jago je šel povsod z nami, na morje, na smučanje,... Bil je zelo pogumen fant, zdaj ko smo bili v času teh petard, sem se spomnila, kako je Jagi užival, če jih je kdo metal!

Igral se je predvsem s psičkami, najraje pa je imel našo družbo. Bil je velik crkljivc, najraje je videl, da ga božaš po trtici in tako kot vsi, se je tudi on vsedal na naše noge. Z njem nismo imeli nobenih zdravstvenih težav, ni imel alergij, kolke je imel popolnoma zdrave,..., dokler ni dobil raka in nas pri petih letih in pol zapustil.

Ker nam je Jagec nepričakovano odšel med zvezdice, smo bili vsi trdno prepričani, da ne bomo nikoli več imeli psa, tako smo razmišljali le nekaj dni, potem smo pa videli, da ne moremo brez psa. Tri mesece za tem, je k nam že prišel Bakec. Prišel je iz štajerske, blizu Rogaške Slatine. Vzrediteljici je ime Danica. Njega nam je pa uspelo še bolj scrkljati. Jagitu je bil privilegij, če se je lahko pocklal na postelji, Bakcu pa je to čisto samoumevno. Je ful družaben kuža, dobro se razume z drugimi kužki, vendar ima tudi on najraje našo družbo. Zelo rad se zrklja, tako da se s svojo glavo stiska ob mojo in se pri tem čisto topi. Drugače je pa bolj reva kot ne, zelo se boji grmenja, petarde pa presenetljivo dobro prenaša. V Ljubljani smo imeli kot na fronti, pa je bilo vse OK.
Zdaj ko veste od kod prihajajo naši kužki, smo mogoče kaj v sorodu?

S slikcami vam bom pa postregla, ko me boste naučili, kako jih dodam! OK?

miša