Bonjour!
Evo nas nazaj.Živi in (razen mene) zdravi.
Preživeli smo en čudovit teden v Franciji-natančneje (manjše) mesto Valloire. Imeli smo pet sončnih in en deževen dan.
Od doma smo se odpravili okoli pol štirih zjutraj.Na italijanski meji so samo pomahali z roko,tako da niso nič pregledovali potnih listov, še manj pa psa. Vstavili smo se na parih postajališčih,kjer se je Rina malo sprehodila,popila nekaj vode,lulala, potem pa hitro skočila nazaj v avto. Pred mejo oz. pred 13 km tunelom smo se še enkrat ustavili.Tisto postajališče je bilo zelo veliko in prazno, tako da sem Rino lahko spustila in ji metala igračo, da se je malo razgibala. Tudi na francoski meji nismo imeli problemov,so spet samo pomahali.Tudi vožnjo skozi tunel je Rina prespala.Za tunelom se nam je odprl razgled na hribe,ki so bili sicer obsijani s soncem,ampak snega je bilo bolj malo. Sneg je bil le na senčnih straneh ali pa na kakšnih visokih skalnatih vrhovih. Čakalo nas je še zadnjih 20min vožnje po ovinkasti cesti in tako smo prispeli na vrh. Prvi vtisi...vaaav,ampak premalo snega.Več je bilo zelenega kot belega
Ko smo Rino spustili iz avta je letela na manjšo zaplato snega in se začela z glavo drgnit ob njo. Njeno veselje je bilo res veliko.
Ker nismo mogli takoj v apartma,smo se malo sprehodili okoli,saj je bilo res toplo-prave pomladne temperature.Končno smo dobili ključ in prvi poskus kako priti do apartmaja ni uspel.Želeli smo namreč z dvigalom,pa se je naša gospodična sama sebe ustrašila v ogledalu
.No...pa smo šli drugo pot;po stopnicah in po hodnikih,ki so bili zaščiteni z luknjasto gumo,ki je bila spet nek bavbav.Ampak nam je uspelo;smo prišli do apartmaja,kjer je bilo treba najprej vse pregledat(z naše in Rinine strani).Znosili smo pritljago,jo razpakirali in se odpravili kam drugam kot pa spat
Deset urna vožnja ni kar tako,tudi če spiš zraven
Zvečer smo jo peljali na manjši travnik,kjer je norela po snegu. Ponoči je spala pri meni,saj sem bila mnenja da je postelja prevelika samo zame.Pa sem povabila Rino,ki se seveda ni upirala
. Ko sem se ponoči zbudila,je ležala tesno ob meni-na hrbtu se razume.
Zjutraj sta jo vozila starša,saj smo eni bolj zaspanci in radi dolgo spimo
V nedeljo sva bili z Rino večinoma notri, ko so ostali smučali.Ven sva šli le na lulanje,potem pa hitro noter,saj sem bila jaz bolna. V torek sva šli na daljši sprehod čez mesto in do bližnjega hriba,kjer je spet norela in se valjala po snegu. V noči iz torka na sredo me je zbudilo njeno renčanje in lajanje(saj veste,tisto 'pogumno',z zaprtim gobcem
). Mimo apartmaja je šla namreč glasna skupina ljudi,ki si je dovolila motiti njen spanec.
V sredo sva šli spet na sprehod v mesto,kjer sva spoznali ogromno francoskih psov.Moram reči, da so te, ki sem jih videla, zelo prijazni in ubogljivi. Imajo pa francozi zelo radi pse,saj so jo vsi gledali z nasmeškom na obrazu in jo čohali. Večina je imela velike pse.Smo srečali dva bernija(en na dlako podoben Rini),bobtaila,dva huskyja,labradorce,zlate prinašalce,leonberžana,tibetanskega mastifa,nemške ovčarje in še ogrmno drugih kužkov,pasemskih in mešančkov.
V sredo sva,ko sva šli proti apartmaju, srečali čokoladno labradorko,ki je z mahajočim repkom pritekla do naju,pred nama pa se je ustavila in stisnila rep med noge.Z Rino sta se bali ena druge in si v sede čisto nežno dajali tačke.
V četrtek pa smo se zbudili v deževen in meglen dan.Ta dež je pobral skoraj ves sneg ki je sploh dol ostal.Višje gor-na smučiščih-,je najprej deževalo,kasneje pa snežilo. Z Rino sva se hoteli odpraviti gor z 'jajčkom',pa si še na stopnice ni upala(ker so železne in ropota).Ni kaj,zdaj je dokazala kako 'pogumna' psička je ona
V petek je bilo pa jasno brez oblačka.Na vrhu je pihal veter,pri apartmajih pa sva se z Rino greli na sončku.Zvečer je sledilo pakiranje,saj smo morali apartma zapustiti do pol 10ih.Rina je bila vsa živčna,ker je vedela da bomo spet nekam šli.Ponoči je spet lajala in renčala.Tokrat na francoza,ki je ob pol enih trkal po vratih,ker je bil mnenja da je on 'doma' v tem apartmaju kot mi.Ker je slišal Rinino lajanje iin potem govorjenje ljudi,je bil še bolj vstrajen.Ampak smo ga na srečo po pol ure spraviili stran
V soboto smo vse stvari znosili v avto.Ko je billo vse nared,sem še Rino odpeljala do avta.Ko je zaslišala pisk,ko se avto odklene je čisto znorela
Kakšno veselje je bilo to.Samo da sem odprla pritljažnik je skočila noter in ni hotela ven. Spet nas je čakala deset urna vožnja,ki jo je Rina seveda prespala.Meni in staršem pa se je seveda vlekla,saj se te italijanske avtoceste kar ne končajo
Spet smo naleteli na eno večje postajališče s travnikom,kjer se je Rina razgibala in opravila potrebe.
Moram jo full pohvalit,saj je bila res pridna;med vožnjo in nasploh v Franciji. Čeprav sva bili več noter kot zunaj(zaradi moje bolezni),sva vseeno uživali.Se je bilo prav fino gret na balkonu-na sončku
Tako,napisala sem veliko,zato bom nalepila nekaj slik.Nastalo jih je ogromnooo,ampak na net sem dala samo tiste,ki so se mi zdele primerne.Pa jih je še vseeno ostalo čez 100
Mesto Valloire
Sončenje na balkonu
Norenje...
Pa poziranje..
No,takole smo spali
Na vrhu,kjer je res lepo
Spominki,za nas,ne za Rino
Pa kako znamo lepo prosit...
Ostale slike si lahko ogledate v
albumu (http://bernirina.moj-album.com/album/6491973/?os=6492876).Žal je večina slik notranjih,saj sem se tam večinoma zadrževala.Ko sem šla ven sem ga imela pa samo enkrat s sabo.
Upam,da nisem bila predolga
lp,
Nina in Rina
