Indijski paličnjak Carausius morosus
Domovina indijskega paličnjaka je Indija (Palni Hills, Shembagonor in Trichinopoly v provinci Madura), najdemo pa ga skoraj povsod v toplih predelih v gozdovih in traviščih med rastlinjem in grmovjem.
Živi približno eno leto. Razmnoževanje poteka partenogenetsko - samci so zelo redki, pri nekaterih vrstah paličnjakov pa jih sploh ni. Samica odloži diploidna jajčeca, iz katerih se (včasih šele po kakšnem letu) izležejo mladiči. Ti se nekajkrat levijo, preden dosežejo odraslo dobo in spolno zrelost. Indijski paličnjak zraste do 10 cm. Najbolj je prepoznaven po tem, da ima spolno zrela samica ob korenih nog rdeče lise.
Velja pravilo, da mora imeti paličnjak terarij, ki je trikrat tako visok, kot je paličnjak dolg. Litrski kozarec od kumaric torej ne pride v poštev. Posoda ima za podlago lahko zemljo, šoto ali časopisni papir. Papir se lažje očisti, vendar je manj primeren, če želimo, da se iz jajc kaj izleže. Pri sobni temperaturi (med 21 in 24° C) ne potrebuje dodatnega ogrevanja. V posodo z ozkim grlom (da preprečimo utopitve) namestimo malinove ali robidove veje. Terarij dnevno škropimo z vodo, kar zagotavlja potrebno vlago. Pri čiščenju terarija je potrebno paziti, da ne odstranimo živih paličnjakov, ki se delajo mrtve (pri tem so zelo prepričljivi!)
Paličnjak se najraje hrani z listi robide in maline. Nekateri jim dajejo tudi liste hrasta, bršljana ali vrtnice. Robide so najprimernejše, ker so zimzelene. Vejice postavimo v terarij v posodi z vodo, da ostanejo dalj časa sveže. Potrebno je paziti, da niso bile poškropljene s kakšnimi insekticidi.