5 let si zivela zraven mene, 5 let sem te hranila.. nikoli ti ni bilo postlano z rozicami, trudila sem se ti vsaj malo izboljsati zivljenje.
Vceraj popoldne pride sosed, da lezis v grmovju in jokas. Obe sprednji nogici zaoteceni, hoditi skoraj nisi mogla, na trebuhu pa globoka rana, kot luknja, ki pa res od dalec ni bila vidna saj jo je prekriavla dlaka. Do tadaj baje ni nihce opazil, da je z tabo kaj narobe
Prejsnji dan naj bi se hodila okrog
Te peljem k veterinarju ..dobila si nujno oskrbo, ki so ti jo lahko nudili v danem trenutku. Upam, da ti je vsaj malo zmanjsalo bolecine. Za danes je bila sklicana cela veterinarska ekipa, obetala se ti je operacija, slikanje tack...ter upanje, da infekcija ni prevec napredovala na notranje organe. Srce se mi je trgalo in na vsak nacin sem ti hotela pomagati. Ob sedmih je bil planiran odhod pa...
Celo noc smo bili ob
tebi, te bozali, ti mocili gobcek... Zdajle bi morala biti nekje na pol poti do veterinarja,v avtu, z tabo v narocju... pa nisem. Sedim za racunalnikom in ne vem ali naj bom jezna, zalostna ali samo razocarana. 20 min pred odhodom si zavedno zaprla ocke
In ti, zverina, ki si ne zasluzis naziva clovek, ki si ji zadal taksne poskodbe in po vsej verjetnosti zivis v moji neposredni blizini...sram me je zate. Vse se vraca.. in svet je majhen, ulica pa se manjsa.
Ljubica mala, upam da ti bo sedaj lepse... Nikoli te ne bom pozabila.. v tvoji hcerkici, moji Rozinci bom vedno videla del tebe.
