hja....jaz sem sicer vse odgovore za J2 dobila v tisti knjižici...sicer ti pa mogoče lahko pomaga tudi dresurni pravilnik...najdeš ga pa tukaj---->http://www.konj-zveza.si/ (http://www.konj-zveza.si/)...evo pa še nekaj prekopirano
1. Cilj zbranosti konja je:
1.1. še nadalje razvijati in izboljševati natančnost in ravnotežje konja, ki je bolj ali manj porušeno zaradi teže jahača.
1.2. Razvijati in povečati sposobnost konja, da zniža zadnji del trupa in jih bolj angažira, da se s tem doseže lahkotnost, gibkost prednjega dela telesa.
1.3. Izboljšati sposobnost konja, da se nosi in ga narediti bolj prijetnega za ježo.
2. Najboljša sredstva za dosego teh rezultatov so stranohodi-travers (glava k steni), renvers (zadnji trup k steni) in predvsem pleča bočno (čl. 412.6), kakor tudi (polzaustavljanje) polparade (čl.4o8).
3. Z drugimi besedami, zbranost je rezultat povečanja angažiranosti zadnjih nog, pri tem so sklepi upognjeni in elastični, zadnje noge so pod težo kot posledica stalnega in občasnega, a pogostega delovanja sedišča in nog jahača, ki žene konja naprej v bolj ali manj mirujočo ali zadržujočo roko, pri tem pa pušča konju ravno pravo mero zamaha. Tako ni zbranost rezultat skrajšanja hitrosti z delovanjem roke, ki zadržuje, temveč je rezultat uporabe dejstva sedišča in nog, ki naj angažirajo konjeve zadnje noge, da pridejo pod težo (maso).
4. Vendar pa konjeve zadnje noge ne smejo priti preveč pod težo, sicer bi bilo gibanje ovirano, ker bi se preveč skrajšala (podporna) baza konja. V takem primeru se gornja linija konja podaljša in dvigne v odnosu na spodnjo nosilno linijo, stabilnost se zmanjša in konj s težavo najde harmonično in pravilno ravnotežje.
5. Nasprotno pa konj, čigar nosilna baza je predolga in ki ne more ali noče angažirati svojih zadnjih nog pod težo (maso), ne bo nikoli uspel doseči pravilne zbranosti, ki jo označuje lahkotnost in lepa drža ter živ zamah, ki izvira iz aktivnosti zadnjih nog.
6. Na vsak način mora držo oblikovati vrat, ki se neprisiljeno dviga v harmonični krivulji od vihra do tilnika, ki je najvišja točka, pri tem pa je čelna linija malo pred vertikalo. Vendar pa se čelna linija konja, od katerega zahteva jahač s svojimi dejstvi trenutno ali prehodno zbranost, lahko približa vertikali.
čl. 405 - Galop
1. Galop je hod v "treh taktih", pri katerem si n.pr. v desnem galopu sledijo koraki posameznih nog v naslednjem vrstnem redu: leva zadnja, diagonala prednja leva-desna zadnja ob istem času, prednja desna; temu sledi trenutek lebdenja vseh štirih nog, preden se prične spet naslednji galopni skok.
2. Konj mora preiti v galop vselej brez oklevanja; galopni skoki so enakomerni, v enakem ritmu in lahkotni.
3. Kvaliteta galopa se meri po skupnem vtisu, po enakomernosti in lahkotnosti "treh taktov", kar je posledica sprejemanja brzde, mehkega tilnika in angažiranja zadnjih nog, ki izvira iz aktivnosti skočnih sklepov, kakor tudi po sposobnosti, da ostaja v istem ritmu in naravnem ravnotežju tudi po prehodu iz ene vrste galopa v drugega. Konj mora biti na vseh ravnih linijah vedno povsem izravnan.
4. Razlikujemo: kratki galop, delovni galop, srednji galop in pojačani galop.
4.1.Kratki galop: V kratkem galopu je konj "v roki" in se giblje naprej s privzdignjenim in zaobljenim vratom. Za to vrsto hoda je značilna lahkotnost prednjega dela telesa in angažiranost zadnjih nog: to pomeni, da so pleča lahkotna, sproščena in gibka, zadnje noge pa so zelo aktivne. Galopni skoki so krajši kot v drugih vrstah galopa, vendar je konj bolj lahkoten in njegova gibkost je povečana.
4.2.Delovni galop: To je vmesna vrsta galopa med kratkim in srednjim galopom. V tej vrsti hoda se konj, ki še ni izdelan in ni pripravljen za gibanje v kratkem galopu, predstavi v dobrem ravnotežju. Je "v roki", giblje se naprej z enakomernimi, lahkotnimi in ritmičnimi galopnimi skoki. Zadnje noge so zelo aktivne. Izraz "aktivne zadnje noge" ne pomeni, da je v tem hodu potrebna zbranost, temveč le podčrtuje pomembnost zamaha, ki prihaja iz aktivnosti zadnjih nog.
4.3.Srednji galop: Srednji galop je vmesna vrsta hoda (galopa) med delovnim in pojačanim galopom.
Konj gre naprej svobodno, pri tem ko ostane v ravnotežju, zmerno podaljšuje svoje galopne skoke z očitnim zamahom, ki prihaja iz zadnjih nog. Jahač dovoljuje konju, ki je še vedno "v roki", da nosi glavo nekoliko bolj pred vertikalo kot v kratkem in delovnem galopu. Istočasno mu dovoljuje, da nekoliko spusti svojo glavo in vrat. Galopni skoki morajo biti dolgi in kakor je le mogoče enakomerni in celotno gibanje mora biti v ravnotežju in neprisiljeno, lahkotno.
4.4.Pojačan galop: V pojačanem galopu pokriva konj čim več terena. Ostaja v istem ritmu, galopne skoke pa podaljšuje kot najbolj zmore, pri tem pa ostaja miren in lahkoten, kar je vse posledica močnega zamaha, ki prihaja iz zadnjih nog. Jahač dovoljuje konju, ki je "v roki", da spusti in iztegne vrat in glavo. Konec nosu je iztegnjen bolj ali manj naprej, pri tem pa konj ne išče opore v brzdi.
4.5. Konj mora zadržati kadenco (enakomeren tempo) v prehodih iz srednjega, pa tudi iz pojačanega galopa v kratki galop.
5. Kontra galop: To je gibanje, pri katerem jahač n.pr. na krogu na levi roki, namenoma jaha v desnem galopu (desna prednja noga je vodilna). Kontra galop je premikanje za šolanje ravnotežja. Konj zadrži svoj naravni položaj, ko je v tilniku rahlo previt ven iz kroga in je torej previt v stran, ki odgovarja vodilni nogi. Njegova gradnja se upira nepravilnemu previtju hrbtenice v skladu s krivino kroga. Jahač se izogiba vsaki nepravilni previtosti, ki lahko povzroči togost in nepravilnosti in se zlasti trudi, da ne bi konjev zadnji del izpadel izven kroga. Svoje zahteve prilagaja stopnji okretnosti konja.
6. Navadna menjava galopa: To je menjava galopa, ko konja prevedemo neposredno v korak. Po treh do petih korakih mora konj preiti v drugi galop.
7. Menjava galopa v skoku: To je menjava galopa, izvedena v ozki povezavi s trenutkom lebdenja, ki sledi vsakemu galopnemu skoku. Menjave galopa se lahko izvedejo v serijah, t.j. na 4, 3, 2 ali na vsak korak. Tudi v zaporednih menjavah mora ostati konj lahkoten, miren in izravnan ter vedno v živem zamahu. Ritem in ravnotežje se ves čas menjav ne smeta spremeniti. Stopnja zbranosti v zaporednih menjavah mora biti malo manjša kot se normalno zahteva v kratkem galopu, to pa zato, da ne bi postali galopni skoki krajši in da se ne bi pri zaporednih menjavah zmanjšala lahkotnost in sproščenost.
čl. 417 - Poslušnost /Zamah
1. Poslušnost ne pomeni slepe podreditve, temveč je njeno bistvo v tem, da se kaže v vsem obnašanju konja kot pozornost, pripravljenost in stalno zaupanje, prav tako pa tudi v harmoniji, lahkotnosti in neprisiljenosti pri izvajanju raznih vaj. Stopnja poslušnosti se kaže tudi v načinu, kako konj sprejema brzdo; z lahnim in mehkim kontaktom ter gibkim tilnikom, ali pa z uporom ali z izmikanjem roki jahača, kar vodi do tega, da je konj iznad ali izza vajeti.
2. Če konj izteguje jezik, če ga vleče pod brzdo ali nazaj, če škriplje z zobmi ali maha z repom, je to največkrat znak njegove nervoze, napetosti ali upornosti. Sodniki morajo to upoštevati pri ocenah in sicer pri odgovarjajoči vaji in v skupni oceni "poslušnost".
3. Zamah je pojem, s katerim opisujemo živo, energično, vendar obvladano gonilno energijo, ki izvira v konjevih zadnjih nogah in poživlja njegovo športno sposobnost. Zamah pride do pravega izraza v tem, ko se preko mehkega in elastičnega hrbta prenaša v mehko jahačevo roko.
4. Hitrost sama na sebi nima ničesar opraviti z zamahom; pogosto se namreč dogaja, da postanejo hodi nizki. Značilno za zamah je, da je očitno izrazitejše upogibanje sklepov v zadnjih nogah, ki poteka raje tekoče kot sunkovito. Ko se zadnja noga dvigne s tal, se mora skočni sklep najprej pomakniti naprej, vsekakor bolj kot navzgor, nikakor pa ne nazaj. Ena od osnovnih značilnosti zamaha je, da naj se konj zadržuje v zraku dalj časa kot na tleh. Z drugimi besedami: zamah dodaja hodom izraz. Vendar pa mora ostati med zbranim kasom in pasažem jasna razlika. Zato lahko vidimo zamah le pri tistih hodih, ki vsebujejo tudi fazo lebdenja.
kopirano iz pravilnika
