To je sicer res, Mili je naklikana (pa njen zdaj ne več novi družabnik tudi ... bom morala enkrat najti čas tudi za te filmčke), kar pa ne pomeni, da je rada v naročju

. Zaradi vaj mnogo bolje tolerira dvigovanje (se pa z njim ne strinja), ne dela panike, ko jo nosim in kdaj pa kdaj celo po kunčje zaprede v naročju, a mnogo mnogo raje se crtlja na tleh. Kunci
niso naročne živali, dvigovanje je večini stresno (v naravi so plen, dvig od tal pomeni skorajšnjo smrt). Sploh pri manjših pasmah je to še bolj izrazito, med večjimi je več "mačjih" posameznikov. Mnogo lastnikov kunčje mirovanje v naročju interpretira kot užitek, pa gre v resnici za mešanico strahu in čakanja "da mine", še posebno, če niso že čisto od majhnega navajeni na redno rokovanje. Treba je znati brati kunčjo govorico (škrtanje z zobmi, sproščeno priprte oči in sproščeno "ugnezdenje" so jasni znaki uživanja - tudi v naročju).
Nedavno sem prebrala zanimiv argument, da smo pri živalih kot so kunci selektivno izbirali tiste, ki so se manj pritoževali. Potomec divjega kunca, bi v kletkah mer 780x470 naredil celo štalo, medtem ko "zajček" pač ždi v kotu - to pa še ne pomeni, da je kaj bolj srečen kot prvi.
Nikin pristop je super, postopno navajanje živali na dotik, dvigovanje ipd., hkrati pa priporočam, da se zaupanje ustvarja na tleh in k nenujnemu dvigovanju preide zelo zelo postopoma. Poanta crkljanja je užitek obeh/vseh udeleženih. Kunec začne iskati človeka, ko mu ta pomeni nekaj pozitivnega - nego, božanje, hrano. Ta vez se vzpostavi s skrbno in redno interakcijo, ki je še toliko bolj pomembna, če kunec nima družbe drugega kunca. V tujini se osamljenost kuncev vedno bolj poudarja kot kritičnen problem njihove oskrbe in dobrobiti, saj so po naravi družne živali, ki veliko časa tičijo skupaj in se negujejo. Seveda je pomembno to, kar je Nika že omenila - kunce je potrebno združiti nadzorovano, na nevtralnem ozemlju; gre za proces, ki lahko traja več tednov, celo mesecev (rabbit bonding). Je pa vreden truda, povem iz izkušenj. Sterilizacijo samic, ki niso za razplod, se v splošnem zelo priporoča (tako kot je treba jo opravijo na Veterinarski fakulteti v Ljubljani). Če se za družbo ne odločiš, moraš kunčici posvetiti toliko več svojega časa, nege in ljubezni, čeprav človeška družba nikoli zares ne nadomesti družbe vrstnika.
Priporočam ogled FB strani https://www.facebook.com/ljubiteljikuncev , upam, da bo kaj kmalu tudi spletna stran.
Kar se interaktivnih igrač tiče, jih je preprosto narediti doma http://www.therabbithouse.com/search.asp?cx=002115760976239026530%3Albcl8vrrmxm&cof=FORID%3A11&ie=UTF-8&q=toys&sa.x=0&sa.y=0 (http://www.therabbithouse.com/search.asp?cx=002115760976239026530%3Albcl8vrrmxm&cof=FORID%3A11&ie=UTF-8&q=toys&sa.x=0&sa.y=0) (tudi sicer odlična spletna stran).
Vredno je pogledati po zavetiščih - z njimi se da načeloma tudi dogovoriti za poskusno oddajo, za vsak slučaj, če se živali kljub skrbnemu postopku "bondinga" ne bi ujeli. Trenutno išče dom npr. tale kunčica http://www.dzzz-mb.si/ostale-382ivali.html (http://www.dzzz-mb.si/ostale-382ivali.html)