Da še jaz odgovorim na vprašanje zakaj ravno avstralski ovčar.
Jaz sem želela psa, ki imel željo po sodelovanju z mano in ki bi hotel biti vedno del dogajanja. Hotela sem, da mi sledi na vsakem koraku, tudi če grem samo iz kuhinje v sobo
Te "malenkosti", če lahko tako rečem, sem ves čas pogrešala pri prejšnjih dveh psih. Potem sem na treningu agilityja spoznala Ruby in Chipa. Ne znam opisati, ampak šlo se je zato, da sta se mi zdela drugačna od drugih psov, sta me čisto prevzela. Ugotovila sem, da bi to lahko bilo to... Začela sem brati o tej pasmi. Tina mi je svetovala naj kontaktiram Mihelo, kmalu sem prebrala še vse njeno obvezno branje in tako je prišel Nero. Dve leti za njim še Mike... Mike je prišel iz tujine, zato sem se še posebej pozanimala o zdravju, karakterju staršev itd,... Mogoče zato, ker sem imela pač dve leti več izkušenj, ali pa je samo to, da tujcem vseeno ne zaupamo popolnoma;) Torej pri meni je bil karakter tisti zaradi katerega so me aussieji prepričali.
In še zakaj ju imam? Imam ju zase. Ne zaradi razstav, agilityja...zase. Najprej sta moja družabnika, družinska člana, potem vse ostalo. Imam ju zato, da hodimo skupaj na izlete, na sprehode, na treninge, tudi na razstave, da se skupaj igramo in drug od drugega kaj novega naučimo. Zato da je nekdo ob meni, ko se učim dolgočasne stvari, da se z nekom lahko sporazumevam brez besed, da se me razveseli, tudi če me ni bilo ob njem le pet minut. Sliši se sebično, verjetno tudi je
lp
