Ovcka, nisi se mogla predstaviti
? Od tako hitrega dogajanja sploh nisem sledila okolici, Dropsi je bil namreč prvi na vrsti, kmalu zatem je bil že Magi, vodja kroga nas je kar naprej klicala, vse je bilo zelo na hitro, vmes sem se še z Dropsekom v naročju prerivala skozi halo, da sem ga lahko peljala ven na stranišče, na zelenico, polno kakic, da nisem imela kam stopiti
. Govorili sva le z Urško in za trenutek z Lano, ki je v njenem krasnem rdečem kostimu nisi mogel zgrešiti
.
Odhod domov je bilo pravo olajšanje
.
Martina, pozabila si, da sem stara handlerica, čeprav malo zarjavela
, še veliko moramo vaditi, z leti se je marsikaj spremenilo. Res, z vsakim od mojih psov malo vadim doma na vrtu, imam velike površine in dobre možnosti za trening (lahko bi si postavila agility poligon
).
Ampak eno je vaja doma, vse drugo pa v ringu, predvsem prvič je vedno trema, kako se bo pes obnašal, predvsem če je zelo mlad in neizkušen. Lani smo v Portorožu bili mokri do ušes, tokrat nas je malo pripekalo sonce, malo pihalo pesek v oči in odnašalo senčnike, meni je tabla priletela v noge, ravno ko smo se odpravljali. še dobro, da ni zadela pse, ker me je fajn udarila.
Kljub tremi, me moja psa nista nikoli izdala, predvsem Dropsek je pravi profič. Pokazal je kar je znal, potem pa se vrgel med stola na nahrbtnik, pokrila sem ga z njegovo brisačko in zadovoljno je dremal
.
