Ajej, toliko pričkanja, da kar glava zaboli… Kadarkoli na internetu iščem kaj o beaglih, naletim na forume, kjer lahko izvem kvečjemu kaj o tem, kako se prepirati in vreči slabo luč na drugega človeka. Vsakič sem si mislila »pa kaj me to briga«, danes pa sem se odločila nekaj napisati…
Sicer nisem prebrala celega foruma (nimam niti časa niti volje brati takšnih kozlarij), tako da se že vnaprej opravičujem, če sem kaj narobe razumela. Pa še to: na pse se sicer precej dobro spoznam, vendar ne z vzrejenga stališča, tako da upam, da ne bom kakšne ustrelila zelo mimo.
Najprej bi rada odgovorila nekomu, ki deli svoja mnenja tukaj na forumu: S svojim (seveda subjektivnim) mnenjem lahko kvečjemu zavedeš koga, ki o neki stvari ni najbolje poučen. Tukaj raje deli z nami znanje in izkušnje oz. piši argumente, podkrepljene s podatki iz strokovne literature. To, kar ti misliš, ni nujno pravilno. Tisto v zvezi s Pedigreejem in še neko drugo hrano pa že kar smešno.
Zdaj pa bolj zares. Da bi lahko prešla na komentiranje nekaterih izjav, moram najprej napisati nekaj o naših dveh beaglih. Prvega sem posvojila pred tremi leti in pol, ko je imel za sabo dobrih 11 let poskusov in življenja v kletki. Seveda mi ni bilo mar, koliko ustreza standardom pasme, ampak sem mu samo želela polepšati stara leta življenja. In moram reči, da mi ni niti malo žal, ker mi izkazuje hvaležnost na vsakem koraku. Sprva smo ga imeli v pesjaku, vendar njegovo zdravje tega žal ni dolgo dopuščalo (že poletne noči so bile zanj premrzle), tako da sem ga vzela s sabo v stanovanje, kjer zdaj uživa in se greje ob radiatorju. Drugi beagle pa je psička, ki smo jo kupili slab mesec nazaj. Za njo sem izvedela od kolegice veterinarke. Seveda sem morala rejca prej malo preveriti in pri tem sem naletela tudi na nek lovski forum, kjer je bilo o lovcih rejcih in njihovih psih napisanega marsikaj slabega (tudi o tem lovcu, pri katerem smo potem kupili psičko – pa čeprav je bilo to leglo med napovedanimi na strani Kinološke zveze Slovenije). Kljub temu sem se odločila, da bomo šli psičko vsaj pogledati, vendar pa sem se tja odpravila s strahom, ker sem glede na tiste očitke na forumu pričakovala vse kaj drugega kot psa, ki bi ustrezal standardom te pasme. Npr. prekratke uhlje, »sklumpane« noge, zašiljen gobec, mamo psico, veliko vsaj 45 cm itd. Pa sem bila pozitivno presenečena!!! Obe psici, ki ju vzreditelj ima, sta zelo lepi, seveda imata obe vzrejno dovoljenje in tudi vse psičke (mladiči) so prave lepotičke. Kljub temu, da ima pse v pesjakih, so vsi prav pokali od energije in zadovoljstva in več kot očitno je bilo, da za njih skrbi zelo dobro. Seveda sem se takoj odločila, da gre ena izmed psičk z nami (pa to ni bil nepremišljen nakup, da ne bo kdo narobe razumel!). In tudi tokrat mi ni žal!
In kaj želim pokomentirati?
Najprej to, da ne razumem prerekanja o tem, kje je beaglom bolje – v pesjaku ali stanovanju. Mislim, da je beagle pes, ki lahko živi tako zunaj kot na postelji in da so vsa prerekanja o tem popolnoma odveč. Če imam jaz psa v stanovanju, zaradi tega ne bom očitala staršema, da sta slaba skrbnika, ker imata psičko v pesjaku. Jaz se z mojim psom ogromno ukvarjam in ga peljem na sprehod 3x na dan, prav tako se starša ogromno ukvarjata s psičko – sprehodi 2x na dan in par ur dnevno igranja in skakanja po vrtu (seveda se ne igra sama, ampak je vedno kdo zraven nje). Moj pes ni prav nič nesrečen, ker je v stanovanju in tudi psička ni popolnoma nič nejevoljna, ker je v pesjaku. Prav všeč ji je! (Seveda dobi v mrzlih nočeh toplo zavetišče v hiši.) Odveč so tudi očitki, da imajo psi, ki so zunaj, »goste« v dlaki oz. na koži. Oba naša psa – tako »notranji« kot tudi »zunanji« - dobivata redno sredstva za zatiranje tako zunanjih kot tudi notranjih zajedalcev. Prav tako je bilo s tega vidika dobro poskrbljeno za pse pri rejcu. Tudi ne razumem, zakaj tisti, ki imajo pse zunaj, očitajo drugim, ki jih imajo notri, da ti psi »trpijo«. To je popolni nesmisel! Moj beagle je nadvse srečen, če se lahko valja po postelji. Se pa strinjam s tistimi, ki trdijo, da marsikdaj pozabimo, da je pes kljub vsemu »samo« pes (da slučajno ne bo pomote: s tem, ko pišem »samo« pes, ne mislim, da je žival kakšno manjvredno bitje, ampak to, da pes prvotno ni bil mišljen za valjanje po postelji in da marsikdaj pretiravamo, ko jim želimo omogočiti kar največje udobje, pri tem pa pozabljamo na »naravne zakonitosti«) in da je bil beagle vzrejen predvsem kot lovski pes. In da ne bom preveč zašla… Mislim, da ni pomembno, kje je pes, ampak je pomembno to, kako z njim ravnamo in koliko časa mu namenimo.
Druga stvar, ki me na teh forumih moti: Kolikor sem lahko sama zasledila, obstajata nekako dve vrsti pravih vzrediteljev – psi z rodovnikom (seveda tukaj vsi tisti »mazači« in preprodajalci niso všteti). Prvi so »pravi, pravi vzreditelji«, ki imajo ogromno izkušenj in seveda zelo pazijo, kako parijo. Drugi pa so vzreditelji (predvsem lovci), ki jim prvi očitajo površnost. (Moja izkušnja je taka, da »površni lovci« le nimajo tako zelo slabih psov oz. da ti kljub vsemu ustrezajo standardom.) Ko sem brala razprave na lovskem forumu, sem postala prav jezna. Ne gre mi v račun, da se rejci raje prepirajo kot pa da bi stopili skupaj in pomagali drug drugemu. Prvi bi lahko končno priznali, da v SLO niso več edini pravi vzreditelji, drugi pa bi lahko upoštevali kakšen nasvet (mogoče) bolj izkušenih kolegov. (Je pa seveda pri dajanju nasvetov nujna strpnost – verjetno ni težko razumeti, da se bo nekdo raje uprl kot pa upošteval nasvete, če mu bo nekdo serviral samo očitke.) Malo več prilagajanja z obeh strani, pa bi verjetno šlo. Bi bilo to tako težko? Če bi stopili skupaj, bi ljubitelji beaglov vedeli, komu res zaupati in bi tudi preprodajalci zagotovo imeli manj dela. Moram priznati, da sem bila tudi sama zmedena, ko smo se odločali za nakup beagla. Preprosto nisem vedela, komu zaupati. (Seveda pa na to, da bi dala zaslužiti kakšnemu preprodajalcu, nisem niti slučajno pomislila!)
Pa še zadnja stvar… Odgovor neki gospodični (Alyi?)… Joooooj, joooooooj, joooooooj… Upam, da se potem kljub vsemu niste odločili za nakup psa. Pes ni igračka, ampak živo bitje! Ko se človek odloči za psa, ni pomembna samo dobra volja, ampak je nujno imeti tudi ogromno znanja!!! Vrat na nos odločitev ni bila še nikoli dobra! Če ste že nabavili psa, potem upam, da si si naknadno kaj prebrala o tem, kako dobro skrbeti za psa, če se pa za psa še odločaš, potem ti pa priporočam, da pred nakupom ogromno prebereš o posameznih pasmah in o potrebah psov in se tudi pogovoriš s kom, ki že ima izkušnje.
Tako, pa sem končno prišla do konca
Upam, da bom naslednjič na forumih brala predvsem o tem, koliko veselja imamo z našimi kosmatinci!
Pa lep pozdrav!
