No pri nas se nasilje, takšno ali drugačno, nad taborečimi ženini ne splača:
1. vedno pride nazaj, ne glede na to, kaj hudega se mu zgodi
2. postane previden in se ga ne da več ujeti
3. ko se na dvorišču kaj sumljivega premakne, panično zbeži na cesto, lahko bi se zgodilo, da bi se za njim pognala katera od psic. Potepuh ima srečo, domač pes pa ne vedno.
V zavetišče vsaj tehle, ki so zdaj aktualni, raje ne bi vozila. Sploh pa jih ne v Horjul. Tam so namreč preveč mehkosrčni in ne rabijo še treh neposvojljivih psov. Lastnikom, če bi jih tudi našli, jih ne verjetno bi hoteli vrniti. En je majhen, star in krevljast, vem iz katere vasi je, ampak nihče ga noče priznati za svojega. Drugi je malo večji, star in krevljast, pa še grd za povrhu, vem točno čigav je, a sem prepričana, da bi ga utajil, če bi moral zanj kaj plačati. Kakšen točno je tretji pa niti ne vem, nekaj srednjega črnega hitrega, ko kdo stopi ven, od njega ostane samo scanje na vratih.
Pomagalo je:
pri drugem je lastnik dobil pošto, ki je zgledala dokaj uradna, da bo pes na njegove stroške odpeljan v azil, če ga ne zapre. Je zaleglo, vendar mora omenjeno pošto dobiti vsako sezono znova.
Pri prvem, najbolj vztrajnem, ni pomagalo prav nič. Dokler si nisem nekega dne vzela čas, se takrat, ko je mimo bajte največja promenada spravila na vrt zraven ceste plet. Pes je zvesto svetil na pločniku. Mimoidoči so se spodtikalo obenj, jaz pa sem vsakemu sproti povedala, da že imam rezerviran termin za kastracijo, ker mi je najedel do kosti. Ni ga čez vaške klepetulje. Naslednji dan je pes čudežno izginil. Sicer vselej, ko se začne kakšna psica goniti še prinese rit, ampak kakor pride tudi zgine in ga ni do naslednje sezone.
Za tretjega bo treba zdravilo še izumiti, če bo postal vsiljiv.
