Večer je 20.03,
tako kot v torek ob 20.03.
Ne vem kje si bil takrat in kaj si počel,
le, da te zdaj več ni.
Ostaja spomin, lep, žalosten in jezen, spomin,
ki trga in nori v moji glavi,
išče smisel, pa ga ni!
Gledam slike s tvojim nasmeškom,
berem stara sporočila, poslušam tvoj CD za mene in gledam tvojo pisavo.
In se zavem, da si me imel rad-nekoč.
Moje upanje in čakanje, da bo enkrat OK, da bom zbrala pogum...
je trajalo predolgo.
Peljem se po cesti in gledam sledi...kje so tvoje?zakaj jih ni?
