aska: Ja, treniram z obema psoma, ampak ne tekmujemo
.
tamara: Jaz sem se največ naučila od deteljice, in sicer samo tako, da sem jo gledala - kako vodi na tekmi, kaj dela pred tem, kako pripravi psa pred vstopom na parkur. Vaje naučiti s potrpljenjem in poznavanjem svojega psa ni problem; dobro voditi psa je umetnost, za katero rabiš poleg znanja še filing in kilometrino. In v končnem efektu vodenje odtehta več kot dobro naučene vaje. Meni je všeč t. i. šofiranje z levo, kar vidiš pri deteljici in je na bolje simplificirana varianta vodenja v klasičnem obedienceu. Tisto, kar RO dovoljuje in premalo izkoriščamo, je pa manj militaristično vodenje psa, tj. veliko cvilnjena in spodbujanja na progi. Jaz sicer rada pretiravam
in mi psa začneta freestyle izvajat na progi namesto RO
, dobiš pa s tem hitrega psa, hiter pes je spodbuda za vodnika in če je vaja dobro naučena, bo z malo spida tudi lepo izvedena. To se vidi pri Žakovem flipu, ki mi je res všeč; na Tamarinem mestu bi jaz potem prvi korak naredila hitreje, bolj v tempu ... No, ampak to pride z vajo, osnove imata pa res lepe
. Pazita na vodenje (z levo, nagrajevanje na levi, leva rama naprej), ker sicer se boste pri vajah okrog stožcev ali pošiljanju čez oviro s psom zaletavali.
Jaz se največ naučim tako, da delam sama, se snemam, pogledam, analiziram, eksperimentiram - imam veliko več časa kot pri delu v skupini. Za motnjo pa izkoristimo razna čakanja, npr. pred trgovino, včeraj smo delali pa kar med čakanjem na koncert Siddharte.
