Meni se zdi, da zadnje čase zastopim vse manj in manj. Enkrat je posploševanje ok, drugič se tega ne sme počet... pol pa naj človek ne bo zmeden?
Rodovnik z odgovornim pristopom k odločitvi za psa nima prav veliko skupnega. Meni se lahko zdi neodgovorno spravljat na ta svet nove pse, medtem ko je treba že živeče pobijat, ker jih nihče noče. Mogoče z izjemo psov, ki v resnici delajo (dvomim, da večina ovčarjev čuva ovce, recimo). Meni se recimo zdi bolj odgovorno po vseh že prej omenjenih kriterijih izbrat psa, ki že živi, sicer pa nisem nek nasprotnik trenutnih navdihov, dokler zraven sodi sprejetje vsega, kar taka odločitev potegne za sabo. Odnos do živali tudi ne gre enačit z odnosom do živali, ki ustreza potrebam in željam posameznika. To drugo pravzaprav sploh ni zagotovilo za dober ali primeren odnos do živali, pa lahko zgleda odločitev še tako odgovorna. V bistvu gre ves sistem v maloro čim odgovornost enačiš s papirjem, odnos pa s papirjem nima nič. Ker zaradi primernega odnosa do živali ne greš producirat živali zato, da bi z njimi kaj zaslužil, se mi zdi. Kdo bi lahko celo rekel, da je bolj odgovorno NE imet mladičev, pa jaz recimo niti slučajno s/k ne enačim z odgovornim skrbništvom. Ker je lahko marsikateri lastnik/skrbnik s/k živali v precejšni meri neodgovoren.
Baje je pri nas večina psov mešancev. V zavetiščih je večina psov mešancev. Drži. Pove pa to ne kaj dosti. Za uporabne teze je treba uporabit iste "vatle", strokovno bolj korektno bi se reklo ponderje.
Recimo da imam nekaj malega izkušenj z zapuščenimi psi, pa da jih je nekaj prišlo v zavetišče z mojo pomočjo. Vmes so bili označeni (velika večina, zagotovo krepko čez 90%), neoznačeni, mešanci, pasma look alike (po večini videza NO), zelenouhci (rodovniški), zanemarjeni, posvojeni v drugem zavetišču, negovani, ni da ni. Še najmanj je bilo vmes "pasemskih brez rodovnika" z izjemo bullov. Po njih so lastniki prišli, ali pa tudi ne. Najbolj čustevni ob srečanju (beri srečni, da je pes na varnem v zavetišču) so bili lastniki mešancev. En rodovniški je končal zbit na cesti nekaj ur po tistem, ko so ga lastniki prevzeli v zavetišču. Pa naj si ven pobere kdor hoče kar hoče, če hoče. Ker vse našteto še vedno ne pove kaj dosti in se med sabo ne da primerjat, dokler ne veš najmanj:
- števila rodovniških živali,
- števila pasemskih brez rodovnika,
- števila "klasičnih" mešancev,
- števila zapuščenih po prej omenjenih kategorijah.
Potem lahko dobljene deleže nekako primerjaš med sabo, pa še to o
odnosu do živali ne bo povedalo nič. Tako čez palec bi si pa upala napovedat, da je število razvajanih kavč psov bistveno v prid nerodovniškim in da mnogi rodovniški dneve preživljajo zdolgočaseno v pesjakih, ki pa so res da več ali manj luksuznih ozvedb. Torej bi se dalo iz tega sklepat, da se nepasemskim psom pri nas godi bolje kot rodovniškim?
