Tema: rodovniški/nerodovniški

[HUDMA]

Roxy, to je seveda samo tvoje mnenje. Jaz pa menim, da tudi rodovniški pes lashko zboli zaradi dednih bolezni. Menim, da sem povsem zadovoljivo premislil, preden sem se odločil za psa, da sem povsem pošteno plačal stroške, ki jih je imel lastnik staršev mojega psa (cepljenja, razglistenje, hrana, ogrevanje pesjaka). Povsem pošteno je dobil nekaj 10 EUR napitnine in dobil sem prav fajn mrcino, v katero sem vložil v prvih 7 mesecih njegovega življenja več kot bi plačal za nakup rodovniškega psa. Torej ne mmoremo reči, da "šparam" na psu. Ja?
Ko mi boš predložila račune v vrednosti 1000 + EUR za rodovniško pasje dete, bom pa verjel, da sem ga polomil. Do takrat pač verjamem, da je precej rodovniških pasjerejcev zaslužkarjev, ki jim dol maha za pse, pač pa vidijo predvsem eure.
(Ej, pa ne mi SPET pošiljati cen avio vozovnic, saj ni nobene potrebe, da bi bil oče mojega labradorca Šved, Anglež, ali Portugalec).

[diva1]

Sem pa že večkrat napisala in bom spet, da so cene 1000 evrov in plus za psa slovenske vzreje zame popolnoma nesprejemljive. Tudi pri šicujih se zadnje čase vrtijo okrog tisočaka, kar je občutno preveč glede na to, kako dobrega psa lahko na primer za ta denar dobim v tujini.

Deteljica je enkrat super napisala: bolj je pes "neuporaben", dražji je. Čudna logika...

Tudi jaz sem istega mnenja, Kalsang.
In še nekaj sem ugotovila: bolj je mali, bolj je bel, bolj je "napudran", še lepše "počesan"...., dražji je.... In povrhu vsega ne rabi "znati" popolnoma nič... Ja, povraševanje-ponudba. Očitno.

In pa še nekaj: Praktično si danes vsak "jurček "  lahko omisli psičko in se gre "vzrejo"... Ker ni nobenih "omejitev" in "zahtev" v smislu kinološkega "staža".

[Lilit]

Do takrat pač verjamem, da je precej rodovniških pasjerejcev zaslužkarjev, ki jim dol maha za pse, pač pa vidijo predvsem eure.

Ker med nerodovniskimi pasjerejci takih seveda ni.

[HUDMA]

Ker med nerodovniskimi pasjerejci takih seveda ni.

Seveda so. Ampak jaz zato nisem neodgovoren lastnik, a ne? 

[karamela86]

Karamela, seveda igra denar v takšnih primerih veliko vlogo. V bistvu je ideal takšen, da naj bi se vzrejalo za dobrobit/izboljšanje pasme, torej iz ljubezni do pasme. Ampak tako kot povsod, se ta ideal interpretira po svoje oziroma se ga ne dosega. Za to je več razlogov. Kovanje dobička je nedvomno eden, sploh v psarnah, ki imajo več legel na leto modnih, dragih pasem. Zraven je pa še en faktor: kennel blindness. To je tisti fenomen, ko "vzreditelj" prisega na lepoto svojih psov, je popolnoma slep za morebitne napake, se je pripravljen stepsti z vsakomur, ki pravi, da se mogoče moti itd. Takšni potem zelo radi tudi cene nabijejo, ker njihovi psi so oh in sploh nekaj posebnega in pod ceno jih pa že ne bodo dajali. Zraven pa se še izgovorijo, da je visoka cena garancija za dobre nove lastnike. Japajade...

Po logiki teh rejcev, bo tisti ki ima denar in si bo lahko privoščil psa, imel psa raje kot nekdo, ki pač ne more plačati 1500ojrov za njega. Ampak dokler je aktiven zakon o ponudbi in povpraševanju pri takih rejcih ali pa pri tistih, ki štepajo mladiče, tako dolgo bo to tudi laufalo Na kratko, ne ena ne druga stran ni čisto idealna kot si nekateri predstavljajo.

[Sleepy]

Na kratko, ne ena ne druga stran ni čisto idealna kot si nekateri predstavljajo.

[Lanabela]

No, odgovorni lastniki, ki se premišljeno odločajo za nakup to seveda vedo. In izberejo psa zaželjenega tipa pri dobrem vzreditelju. Tam, kjer je taka velika večina bodočih lastnikov, slabi vzreditelji ne morejo uspevati. Da še enkrat poudarim, da odgovoren lastnik rodovniškega psa na to, da bi imel nerodovniško leglo niti pomislil ne bo. 

[diva1]

No, odgovorni lastniki, ki se premišljeno odločajo za nakup to seveda vedo. In izberejo psa zaželjenega tipa pri dobrem vzreditelju. Tam, kjer je taka velika večina bodočih lastnikov, slabi vzreditelji ne morejo uspevati. Da še enkrat poudarim, da odgovoren lastnik rodovniškega psa na to, da bi imel nerodovniško leglo niti pomislil ne bo. 

Res je.
 In res je tudi to, da niti slučajno odgovoren lastnik rodovniškega psa  ne bo pripustil svojega samca na nerodovniško psičko...

[kalsang]

Res je.
 In res je tudi to, da niti slučajno odgovoren lastnik rodovniškega psa  ne bo pripustil svojega samca na nerodovniško psičko...

In niti slučajno ne na vsako rodovniško psičko. Ampak zdaj smo spet pri idealu... 

[HUDMA]

Torej so odgovorni le NEKATERI lastniki rodovniških psov, vse ostalo je pa neodgovorno ljudstvo? 
 

[kalsang]

Ah, ja, kolk je fajn besede okrog obračat... Hudma, tega nisem napisala.

[Roxy]

Roxy, to je seveda samo tvoje mnenje. Jaz pa menim, da tudi rodovniški pes lashko zboli zaradi dednih bolezni. Menim, da sem povsem zadovoljivo premislil, preden sem se odločil za psa, da sem povsem pošteno plačal stroške, ki jih je imel lastnik staršev mojega psa (cepljenja, razglistenje, hrana, ogrevanje pesjaka). Povsem pošteno je dobil nekaj 10 EUR napitnine in dobil sem prav fajn mrcino, v katero sem vložil v prvih 7 mesecih njegovega življenja več kot bi plačal za nakup rodovniškega psa. Torej ne mmoremo reči, da "šparam" na psu. Ja?
Ko mi boš predložila račune v vrednosti 1000 + EUR za rodovniško pasje dete, bom pa verjel, da sem ga polomil. Do takrat pač verjamem, da je precej rodovniških pasjerejcev zaslužkarjev, ki jim dol maha za pse, pač pa vidijo predvsem eure.
(Ej, pa ne mi SPET pošiljati cen avio vozovnic, saj ni nobene potrebe, da bi bil oče mojega labradorca Šved, Anglež, ali Portugalec).

Daj nehaj v luft skakat, nikjer nisem napisala, da si neodgovoren lastnik psa in da boš na njem šparal, ker si kupil nerodovniškega!
Napisala sem, da je tak nakup neodgovoren. Pa tole sem tudi napisala:

Ja in ne. Ne moreš pričakovati, da bodo vzreditelji, ki imajo z leglom precejšne stroške konkurirali ceni 250 €, ki jo imajo nerodovniški psi. Računica se ne izzide. Drži pa pri pasmah, kjer gredo cene preko 1000 €.

dobil sem prav fajn mrcino, v katero sem vložil v prvih 7 mesecih njegovega življenja več kot bi plačal za nakup rodovniškega psa.

Jaz tudi, in?

Roxy, to je seveda samo tvoje mnenje. Jaz pa menim, da tudi rodovniški pes lashko zboli zaradi dednih bolezni.

Seveda lahko, ampak ne za tistimi za katere imajo starši narejene genske teste in so bile, glede na rezultate, paritvene kombinacije pravilno izbrane. Pa načeloma tudi ne za tistimi, ki se pri nekomu v vzreji ne pojavljajo (dolgoletni vzreditlji take stvari redno spremljajo). Pri nerodovniških imaš pač možnost, da zboli za katerokoli od teh bolezni in nobeno manj. Nerodovniški izvirajo iz rodovniških in imajo lahko prav vse te bolezni, ker se ne ve, če so v sorodu, je možnost še toliko večja.

Ah, ja, kolk je fajn besede okrog obračat... Hudma, tega nisem napisala.

Očitno samo še to preostane, ko se argumenti zamajejo...

[HUDMA]

Zdaj ste pa res vse pobrkale. 
Kalsang, nisem odgovoril tebi, pač pa tvojim predhodnicam.

[Lunette]

Ok jaz pa bom počasi začela razumeti zakaj eni ne razumejo. Sploh po prebranih zadnjih 2 straneh.
Ker ne da se ne razume rodovniški/nerodovniški ampak se ne razume niti tekmovanje/delo s psom, sprehod s psom/sprehod za psu, nakupom psa/imetjem psa (daleč največja razlika), pohvalo/podkupovanjem psa, brezglavim norenjem/konstruktivno igro, ponujanjem nove možnosti/reševanjem, ...skratka tak splošen vtis sem dobila, da določeni (meni normalni) pojmi niso glih jasni.

Predvsem pa to da se ne razume da eni pač imamo doma mešance pa ne želimo podpirat reje le teh. Kar spet še zdaleč ne pomen da lastniki rodovniških psov vse ostale označujejo za neodgovorne lastnike samo zato, ker nimajo drugi rodovniških (od kje vam to ).

[Roxy]

Predvsem pa to da se ne razume da eni pač imamo doma mešance pa ne želimo podpirat reje le teh. Kar spet še zdaleč ne pomen da lastniki rodovniških psov vse ostale označujejo za neodgovorne lastnike samo zato, ker nimajo drugi rodovniških (od kje vam to ).

Najbolj neverjetno je pa to, da obstajajo odgovorni lastniki nerodovniških psov, ki z njimi tudi delajo in tekmujejo! Vsake toliko še na stopničkah stojijo. Le kako je to možno, ko pa so tekmovanja in postavljanje s psi samo domena rodovniških? (sicer se taki potem pri drugem psu ponavadi odločijo za nakup rodovniškega, ker ne verjamejo, da se jim bo dvakrat posrečil dober nakup)

[Lunette]

Pa to je to! Ti lastniki psa IMAJO in ga niso samo kupili (skonto). Priv veliki večini pa je važen samo NAKUP psa. Važno da je skonto. Važno da ne podpirajo rodovniškega zaslužkarstva (a hkrati podpirajo rejo psov ko je le teh toliko da jih zavetišča v skrinjo zlagajo-pardon na izrazu).
Ampak očitno imam od danes naprej rodovniške pse...jap...ker nikakor ne podpiram reje nerodovniških. 

[Klaudija]

Sem lastnica mešanca labradorca. Ne morem drugače rečt, ker res ne bi mogel biti bolj labradorski kot je, z vsemi "napakami" vred, ki jih labradorci pač imajo.

Zanj sem dala več ali manj toliko, kot stanejo cepljenja in hrana in ostala skrb za mladiča. Ponj sem šla pri starosti 10 tednov. Pred tem sem ga dvakrat obiskala, spoznavala njegovo mamo in se od jutra do večera nanj pripravljala (dobesedno).

Z njim sem obiskala že kak pasji tečaj, jeseni greva pa na poslušnost. Sva redna gosta pri veterinarki, ker je naša prijateljica, pa ker smo nekaj časa iskali primerno hrano in je takrat imel težave z analnimi vrečami, sedaj v sezoni kopanja pa so ušesa na udaru. Aja, pa tehtamo se tam redno, ker držimo linijo.

Karakter ima več kot odličen, kar verjamem da je odraz dobrega legla in vsaj primerne vzgoje. Boji se dobesedno ničesar. Cev za zalivanje mu ni ljuba, kot tudi ne dež, ker ne mara vode na očkah, to je pa tudi vse čemur se dejansko izogiba.

V soseščini imamo isto starega labradorca. Ta pravega, s papirji. Kar nekaj časa sta izgledala čisto isto. Potem je prišla zima in se je opazila razlika v dlaki, ker je tisti ta pravi labradorec zunanji pes in je pač dobil gostejšo dlako. Potem sem pa opazila razliko v obnašanju. Vsakič ko greva mimo je tisti labradorec čisto histeričen. Skače po ograji da ga niti pobožat ne morem, cvili, joka, po novem tudi vedno več laja. Ima grozno pomanjkanje pozornosti, kadarkoli grem mimo je pri ograji in samo čaka, da mu bo kdo namenil kaj pozornosti. Na sprehodih ga nikoli ne srečam. Menda ima zdaj že tudi težave pri druženju z drugimi psi, ampak tega ne morem potrditi, ker z mojim nepravim labradorcem že nekaj časa nista prišla skupaj. Je bil pa v šoli, to pa vem.
Tega pravega labradorca sigurno ne bodo dali stran, tudi če nimajo časa zanj. Morda ker je rodovniški in je nekaj stal?
A pa to, da je rodovniški, pomeni da mu gre toliko lepše kot mojemu mešancu?

Pa če bi se kdo obesil na tiste težave s hrano in uhicami, ki sem jih omenila, lahko spišem še cel esej o rodovniških labradorcih in njihovih zdravstvenih težavah.

Jaz sem pa rada neodgovorna lastnica. Bi tudi kateremu čistokrvnemu štirinožcu privoščila takšno lastnico, kot sem jaz, v vsej moji neperfektnosti.

Ta tema se bere tako, da bi lahko bila hitro užaljena. Ampak ne jemljem teh zadev osebno, ker smo ljudje pač po naravi taki, da vedno vidimo le svojo sliko, izven njenih okvirjev pa težko kaj opazimo.


p.s.
Aja, Pakotova mama je imela prvo (njegovo) leglo pri starosti 4h let, sedaj pa par let sigurno ne bo novega legla, če sploh, ker so njeni lastniki ugotovili da so se zelo težko ločili od mladičev.

[Sleepy]

No, odgovorni lastniki, ki se premišljeno odločajo za nakup to seveda vedo. In izberejo psa zaželjenega tipa pri dobrem vzreditelju. Tam, kjer je taka velika večina bodočih lastnikov, slabi vzreditelji ne morejo uspevati. Da še enkrat poudarim, da odgovoren lastnik rodovniškega psa na to, da bi imel nerodovniško leglo niti pomislil ne bo.

Gre tudi drugače. Odgovoren posvojitelj še pomislil ne bo na nakup psa. Point of view al pa stvar interpretacije.

Res je.
 In res je tudi to, da niti slučajno odgovoren lastnik rodovniškega psa  ne bo pripustil svojega samca na nerodovniško psičko...

In niti slučajno ne na vsako rodovniško psičko. Ampak zdaj smo spet pri idealu... 

No, razen če se ne primeri nesreča  recimo kot se lahko Davorju, čeprav spoštuje zakon in je naredil vse, da se mu ne bi. Ampak če je on prepričan, da se mu zaradi vsega prej naštetega ne more, potem trobezlja neumnosti (al nekaj v tem stilu), za razliko od vzrediteljev, ki se jim pa ups nikakor, nikoli in pod nobenim pogojem ne more primerit. Nikakor. Predvsem odgovornim ne.
Pa recimo, povsem hipotetično, kar se odgovornim nikakor ne more zgodit, še najmanj slovenskim, da rodovniški pes ene pasme malo za hec, zabavo in v užitek naskoči rodovniško psico druge pasme, in psička skoti leglo ljubklih križancev. Kaj pa odgovoren vzreditelj nardi v tem primeru? Pa recimo, hipotetično, se to zgodi ravno takrat, ko je pričakovano leglo?
Ja če je hiter, in jih uspe prodat, pol je najbrž to to. Kaj pa če ne in se psom začne poznat, da niso "požegnani"? Hja pol jih pa nekako s pretvezo in/ali pomočjo spravi v obalno zavetišče, a ne? Od koder gredo potem po dogovoru v drugo, zavetišče, čisto slučajno bi to bil lahko ZH, ki mu psi seveda niso poturjeni. Potem pa se pojavi kupec enega mladiča, ki zadevo malce pojasni in razjasni kako je kupil pasemskega psa brez rodovnika in glej ga zlomka, potomci psice odgovorne vzrediteljice, tako odgovorne, da je smela sodelovati in oglaševati celo na forumu za izbrance (da ne rečem zelenem) so zamenjali ne eno, ampak kar dve zavetišči. Ampak neodgovorni so pa vsi, ki si drznejo met leglo s svojo psico brez rodovnika, pa čeprav se lahko tega početja lotijo s profesionalno skrbnostjo najbolj etičnih vzrediteljev z najbolj pospravljenim podstrešjem in ob strokovni podpori veterinarja, pa še bolj neodgovorni so kupci takih psov. Že kar apriori, samo zato, ker pes nima rodovnika.

Meni res ni jasno od kje vam ideja, da ima odnos do živali kaj veze s papirji? Uporaba, načrtovanje in izbiranje psov glede na svoje tekmovalne ambicije z njimi ni nič drugega kot izkoriščanje živali za lastne potrebe, samo z drugega vidika. Samo da eno vam je sprejemljivo, drugo pa apriori ne, pa čeprav je mogoče z vidika dobrobiti živali celo manj sporno.
In da ne bo pomote - ne podpiram nobene vzreje in še manj prodajo živih živali, če pa je splošen dogovor tak, da manjka psov, potem pa ima povsem enako pravico do legla vsak, ki hoče leglo pač met..

[kalsang]

Dotična vzrediteljica pod nobenim kriterijem in pogojem ne more in ne velja za odgovorno. Eno so dejstva, drugo reklama.

[Sleepy]

No sej. To pravim. Napačen ponder se uporablja za "merit" odgovornost. Takih in drugačnih je povsod dovolj, Gaussovo porazdelitev imaš povsod. Izganjanje nerodovniških psov zagotovo ne bo prav nič prispevalo k boljšemu odnosu do psov sicer.

[kalsang]

Ah, ja, že miljontič - nihče ne izganja nerodovniških psov, tako kot nihče ne trdi, da je rodovnik sam po sebi absolutno zagotovilo pametne vzreje/nakupa/odnosa/itd.

Vse je bilo že tolikokrat napisano in premleto, ampak j$%#ga, če nekdo noče brat tega, kar piše, ampak besede okrog obračat, potem bo to fural do konca in nazaj.

Čao, lepo debabitrajte še naprej.

[Sleepy]

Ah ja indeed, že miljontič - kako da ne? Samo kakšna dva al tri poste višje moraš pogledat ampak drži - kdor noče videti pač ne vidi in bere kot želi brat.

[Lunette]

No enim med drugim tudi ni jasno da samo ljubezen do psa ni dovolj že samo zato ker je živo bitje. In še enkrat - tudi več kot očitno enim ni jasno da tekmovanje za stopničke ni enako delu s psom, ter da še zdaleč samo imeti rad psa večinoma ni dovolj. Tudi to je del odnosa do živih bitij nikakor ne samo nakup rodovniškeg psa ali samo posvajanje iz zavetišč (pa še to iz točno določenih, ker če ga iz katerega drugega si lahko na črni listi). In psi definitivno so bili skozi stoletja za delo oz sodelovanje z vodnikom. Če smo že ravno pri odnosu do živali.

[Sleepy]

Tebi Lunette zgleda res marsikaj ni jasno...

[Lunette]

Oh ja in iz tega načina razmišljanja res povzemam da imam očitno rodovniške pse -ker ne podpiram reje nerodovniških psov in ker nimam posvojenih psov iz zavetišč  Potem pa še v tem konceptu razmišljanja/branja izganjam nerodovniške pse s tega sveta.  Kako lepo se da use obrnat. 

[Lunette]

Sleepy prosim razsvetli me kaj mi v tem konceptu ni jasno? To da če psa posvojiš (zaradi mene rešiš iz zavetišča) potem mu ni potrebno delat zato da ga slučajno ne bom forsirala za tekmovanja?

[Sleepy]

Ne vem kaj ti ni jasno in ne vem kako bi lahko jaz pomagala pri razsvetljenju tistih, ki berejo kar želijo in ne tisto kar piše.
Pojma nimam od kje ideja, da s psom, posvojenim v zavetišču, ne bi smela nič delat. Ne vem kaj si mislila s tem, da se sme posvajat samo iz določenih zavetišča, jaz sem prva, ki skače u luft zaradi take logike.  Nikjer še nisem zasledila, da bi kdo zapisal, da bi bilo treba prepovedat rodovniško rejo, ničkolikokrat pa že obratno. Kako subjektivno je dojemanje možgan, ki berejo zapisano, pa smo sicer že nekje drugje omenili.

V bistvu je zelo simpl. Give to every other human being every right that you claim for yourself - that is my doctrine. (Thomas Paine). Jaz sicer tisti human "preberem" kot living.
Če gledaš z vidika pravice do izbire, ima vsak pravico izbirat, tako tisti, ki hoče psa z rodovnikom, kot tisti, ki ga hoče brez.
Če gledaš z vidika pravice do življenja jo dajem vedno že živečim pred še ne kotenimi (vsem že živečim pred vsemi nekotenimi).
Če gledaš z vidika pravice do razploda svoje živali, gre tako lastniku rodovniške kot lastniku nerodovniške živali.
Če gledaš z vidika preštevilčnosti psov, je preveč vsak novo skoteni.
Če gledaš z vidika reševanja psov iz zavetišč, si noben pes ne zasluži končat v zavetišču, če pa že, si vsak zasluži optimalno obravnavo in noben si ne zasluži skrinje, ker je odveč. Vseeno iz katerega zavetišča je.
Če gledaš z vidika izkoriščanja psov - če ga prodaš je tržno blago in predmet izkoriščanja za zaslužek. Višina profita/zgube pri tem ne igra vloge.
Precej vseeno mi je a pes ima rodovnik al ne, je lep al grd, velik al mejhen, zanj naj bo poskrbljeno najboljše kar lahko je.
Če gledaš z vidika zdravja živali dajem prednost oceni veterinarjev pred standardom in sem mnenja, da so npr. veke, ki lahko služijo kot mreža za lovljenje mušic, na škodo živalim. Osebno so mi recimo (boh pomagi  ) lepši kupirani psi, pa mi na kraj pameti ne pade, da bi kdaj kateremu psu to nardila in bi prijavila vsakega, če bi zvedela, da je to opravil pri nas.
Isti ponder je treba uporabljat za iste reči, pa ni treba nič obračat. Pa tudi brat obrnjeno ne.

[Davor]

točno tako in kdor premore vsaj malo zdravega razuma slednje lahko dojame

[Roxy]

V soseščini imamo isto starega labradorca. Ta pravega, s papirji. Kar nekaj časa sta izgledala čisto isto. Potem je prišla zima in se je opazila razlika v dlaki, ker je tisti ta pravi labradorec zunanji pes in je pač dobil gostejšo dlako. Potem sem pa opazila razliko v obnašanju. Vsakič ko greva mimo je tisti labradorec čisto histeričen. Skače po ograji da ga niti pobožat ne morem, cvili, joka, po novem tudi vedno več laja. Ima grozno pomanjkanje pozornosti, kadarkoli grem mimo je pri ograji in samo čaka, da mu bo kdo namenil kaj pozornosti. Na sprehodih ga nikoli ne srečam. Menda ima zdaj že tudi težave pri druženju z drugimi psi, ampak tega ne morem potrditi, ker z mojim nepravim labradorcem že nekaj časa nista prišla skupaj. Je bil pa v šoli, to pa vem.
Tega pravega labradorca sigurno ne bodo dali stran, tudi če nimajo časa zanj. Morda ker je rodovniški in je nekaj stal?
A pa to, da je rodovniški, pomeni da mu gre toliko lepše kot mojemu mešancu?

To je zato, ker se labradorce promovira kot super družinske kužke in se pozabi povedati, da so to delovni psi z veliko energije, ki potrebujejo veliko zaposlitve. Rodovnik tu nima nobene veze. Teli lastniki bi z nerodovniškim verjetno ravnali enako. In seveda tudi mešanci (med dvema različnima pasmama) imajo lahko vse karaktristike samo ene pasme.

V bistvu se mi ne da več... Zato samo še to. Vedno se pri tematiki rodovniški/nerodovniški vse vrti okoli cene in koliko bo kdo kje zaslužil in kdo kje preveč plačal. Pa potem še koliko kdo daje za veterinarja, za šolo, za pesjak... Denar, denar, denar.... Ja, pes stane - vsak, ne glede na poreklo.
Nikoli mi ne bo jasno kako se lahko nekdo odloči za psa pasme pri kateri obstajajo genski testi in zdravstveni pregledi za dedne bolezni, ki se v pasmi pojavljajo in potem kupi psa brez vseh testov (rodovniškega ali nerodovniškega). A, če je manj koštal se boste potem tolažili, da vsaj niste preveč denarja stran vrgli, če zboli ali kako?

[Klaudija]

To je zato, ker se labradorce promovira kot super družinske kužke in se pozabi povedati, da so to delovni psi z veliko energije, ki potrebujejo veliko zaposlitve. Rodovnik tu nima nobene veze. Teli lastniki bi z nerodovniškim verjetno ravnali enako. In seveda tudi mešanci (med dvema različnima pasmama) imajo lahko vse karaktristike samo ene pasme.

Vidiš, točno to je moj point. S tem da bi jaz enako rekla obratno, tudi tisti ki imamo nerodovniškega z njim lahko ravnamo enako dobro, kot kdo z rodovniškim. S tem da se v tej temi enostavno predpostavlja da ta drug del ne more biti res, ker smo pač neodgovorni lastniki.

V bistvu se mi ne da več... Zato samo še to. Vedno se pri tematiki rodovniški/nerodovniški vse vrti okoli cene in koliko bo kdo kje zaslužil in kdo kje preveč plačal. Pa potem še koliko kdo daje za veterinarja, za šolo, za pesjak... Denar, denar, denar.... Ja, pes stane - vsak, ne glede na poreklo.
Nikoli mi ne bo jasno kako se lahko nekdo odloči za psa pasme pri kateri obstajajo genski testi in zdravstveni pregledi za dedne bolezni, ki se v pasmi pojavljajo in potem kupi psa brez vseh testov (rodovniškega ali nerodovniškega). A, če je manj koštal se boste potem tolažili, da vsaj niste preveč denarja stran vrgli, če zboli ali kako?

Meni se ni šlo nič za ceno. Če se bi mi šlo za denar, ne bi imela psa. Kakorkoli obrneš, me je v tem enem letu veliko stal (ker sem veliko vložila vanj), tista razlika do rodovniškega tukaj tudi ne bi naredila razlike. Mojega Pakota sem vzela, ker sem hotela njega, točno tega psa. In ker je % labradorcev z rodovnikom, ki jih poznam in imajo zdravstvene težave tako visok, da se mi ni zdelo da se mi splača pozabit na točno tega psa, ki sem ga želela, samo zato ker ni rodovniški.
V nobenem trenutku to ni bila denarna odločitev.