Kot sem že večkrat napisala, je razprava na temo rodovniška/nerodovniška vzreja v bistvu nesmiselna. Ker tisti, ki mu je pomemben samo njegov pes, za pasmo mu pa dol visi, itak ne bo razumel argumentov, tistim, ki imajo radi tudi pasmo in ne le posameznega psa, pa je itak vse jasno.
Zagovornikom nerodovniške vzreje, bi vseeno moralo biti jasno vsaj par dejstev.
1. Brez rodovniške vzreje tudi nerodovniških ne bi bilo, ker se brez rodovnikov (pri čemer je vseeno, ali je rodovnik napisan na uradno požegnanem papirju, v šolskem zvezku ali pa se prenaša z ustnim izročilom) pasemske lastnosti izgubijo v dveh do treh generacijah.
2. Če dobite dobre pse brez rodovnika, je to posledica dobrega dela vzrediteljev njihovih rodovniških prednikov. Kakšna škoda, ker se bodo te lastnosti neizogibno in nepovratno izgubile zaradi lenobe nekoga, ki se mu ni dalo delat vzrejnega pregleda za svojo psico (ali pa je izračunal, da se mu bolj splača imeti nerodovniške, ker ni nobene kontrole in lahko pari vsako gonitev, če hoče. Kot je to lepo povedal vzreditelj Hudmi).
3. Če je pri rodovniški vzreji pri določeni pasmi veliko zdravstvenih problemov, jih je pri nerodovniških psih iste pasme še toliko več. Ker v nerodovniško vzrejo pride veliko tistih najslabših psov, ki so iz rodovniške vzreje izločeni. Pri tem sploh ne gre samo za dedne bolezni (ki se jih trenutno precenjuje) ampak predvsem za razne anatomske nepravilnosti, ki psu zagrenijo življenje, večina lastnikov jih pa niti ne opazi.
Še bi se dalo naštevati, a naj bo dovolj. V današnji potrošniški družbi je pač nerealno pričakovati od kupca, da mu bo kaj mar, na kakšen način je njegov proizvod nastal. Samo da ga dobi za čimnižjo ceno in takoj. Če je to ok za raznorazni kitajski pofl, potem je ok tudi za pse.
