Nina,
bile smo štiri pasje mame, sicer vse članice tega foruma - no, ene bolj, druge manj aktivne
Nati je s svojo Cali oba dneva briljirala - tudi drugi dan na Cacibu je pobrala PRM in BOB. Sassy je hendlala Dušanovo čivavo Vuka, ki je ravno tako odnesel BOB. Jelka, ki se na tem forumu skriva pod imenom DOLF je za svoja dva buldoga pobrala za Dolfa CAC in R. CACIB, za Pigico pa CAC.
Moja mali rumeni pikec - Zoro je odnesel CAC in CACIB.
Razstava je bila lepa, čeprav je splošno zanano, da marčevski beograjski cacibi niso bogve kaj obiskani, pa tudi veliko priznanih in kvalitetnih vzrediteljev se je ne udeležuje. No, mi smo šli predvsem zaradi zabave in druženja, ter da se srečamo s starimi znanci, kolegi in prijatelji. Jaz sem po dolgem času imela samo enega psa za v ring, pa še za tega so se vsi tepli za božanje in cartanja, tako, da sem imela ogromno časa za klepet in druženje.
Sama razstava je bila slabo obiskana tudi iz strani obiskovalcev. če nebi bilo večje število tujcev iz Rusije in veliko Slovencev, bi letošnji marčevski cacib padel pod kvaliteto prejšnjih razstav.
Na žalost je bil tudi izbor sodnikov za posamezne pasme zelo nesrečno izbran, pa so bili nezadovoljni tudi sami razstavljalci.
Mi smo spali v hotelu Nacional, ki je na žalost tudi edini v Bg, ki sprejema za doplačilo v sobe tudi pse. Kljub nizki ceni smo nekateri imeli v sobi telefon, tv in non stop toplo vodo. Škoda le, da je bilo v hotelo ogromno gostov s psmi in se je celo noč slišalo lajanje nevzgojenih cuckov.
Z Nati sva si delile sobo. Najina kužka sta se zelo lepo ujela in na koncu je bilo tako, da je njena Cali lezla v mojo, Zoro pa v natkino posteljo. Ponoči smo morali napraviti kar nekaj rušad, če smo hoteli spati.
Dan prej je bila specialka V. FCI skupine na Surčinu. Bil je lep dan, veliko psov, predvsem že prej omenjenih Rusov. Sama sem si ogledala predvsem Bis, saj sem bila od dolge vožnje utrujena in sem zaspala v kombiju. Utrujenih je bilo tudi vseh 5 psov, saj smo baje v kombiju tako smrčali, da so se ga na daleč izogibali in ljudje in psi. Najbolj pa je smrčala "naša" bullmastifinja, ki nas je spremljala na tej poti. Naj povem, da ni bilo nobenega napada in niti sledu o agresivnosti.
Cene v Srbiji so še vedno nizke za naš žep, ljudje prijazni, cariniki in policaji ustrežljivi in vedno pripravljeni na pomoč, predvsem pa velikodušno znajo spregledati naše napake ( al pa imam samo jaz takšno srečo
). Znajo ustreči vsaki naši muhici in to brez pričakovanega denarnega nadomestila.
Pot nazaj grede je bila naporna in dolga, saj smo šli še na obisk v 200 km oddaljeno Subotico. Ker smo šli po drugi pot kot običajno, smo celo zapeljali na napačen mejni prehod s Srbijo in Madžarsko. Na srečo smo s pomočjo policajev z lahkoto našli devet km oddaljen mejni prehod Batina z Hrvaško.
Jaz danes pakiram na Nizozemsko, še z eno forumašico. Ko pridem nazaj pa gremo še enkrat v Beograd, na molos specialko. Držite pesti, da bomo imeli ves teden lepo vreme in da se bomo čim manjkrat izgubili na poti.
Če bom uspela se logirati iz mobitela, pa vam s poti pošljemo kakšen pozdravček.
Hvala vsem, ki ste navijali za nas, hvala puncam za dobro družbo na poti, predvsem pa hvala našim pesjanom za osvojene naslove, saj brez njih se sploh na te poti nebi odpravljali.
Miša
p.s. slikce sledijo, če ne jaz, pa bom Bobija prosila, da jih naloži v album in vam jih pripopa sem gor.
