Cane Corso

Splošno:
corso2 Izvor: Italija (južna Italija, Sicilija)
FCI klasifikacija: 2. Skupina
Splošni vtis: Mogočen mastif z močnimi kostmi in izrazitimi mišicami. Gibanje je gibčno in urno.
Značaj: Izrazit čuvaj, zelo predan svoji družini, nežen do otrok (zaveda se njihove ranljivosti in krhkosti) in nezaupljiv do tujcev. Zelo je inteligenten in učljiv. Zelo tih, laja le, ko preceni, da je to nujno potrebno za varovanje doma in lastnine.
Glava: Je široka, z izrazitim stopom. Gobček je širok in raven, pogled ima zelo bister. Uhlji so trikotni in glede na glavo bolj kot ne majhni in ležijo ob glavi. Spodnja čeljust prekriva zgornjo (predugriz).
Telo: Je srednje velik – velik pes, močan in mišičast. Trup je nekje do 11% daljši kot je plečna višina. Prsa so ravna, široka, zelo mišičasta in razvita. Rep je nasajen dokaj visoko, krajša se (kjer je to dovoljeno) ob četrtem vretencu. Vrat je zelo močan, odvečne kože skoraj nima.
Noge: ima »mačje šape«
Koža in dlaka: kratka, sijoča in priležna dlaka cca 2 cm, barve: črna, tigrasta (na sivi, črni ali rumenorjavi ) podlagi, rumeno rdečkasta, svinčeno siva, skrilasto siva. Dovoljena je bela lisa na prsih, konicih šap in pri rumeno-rdečkastih na nosnem grebenu. Rumeno rdečkasti imajo črno masko, ki pa ne sme segati dalje od črte oči.
Telesna višina: samci od 64 – 68 cm, samice od 60 – 64 cm, toleranca +/- 2 cm
Idealna telesna teža: samci od 42 – 50 kg (razmerje teža/višina je 0.710 kg/cm), samice 40 – 45 kg (razmerje teža/višina je 0.680 kg/cm)
Življenska doba: 8 – 12 let

corso7 Zgodovina: Cane corso je zelo starega rodu. Izhaja iz mastino psa, ki je živel v Tibetu pred približno tisoč leti in je bil čuvaj tamkajšnjih samostanov. Nekaj teh psov so nato pripeljali v Rim, kjer so se borili z levi in bili bojevniki v Makedonski vojski. Z Neapeljskim mastifom imata skupnega prednika – torej Rimskega molosa (Canis Pugnix). Ta naj bi obstajal v dveh različicah – prva naj bi bila večja in težja (iz nje naj bi izhajal Neapeljski mastif), druga pa lažja, gibčna in urna (iz te pa je nastala pasma Cane corso).

Cane corso je molosoid. Termin »molos« pomeni naziv nekega naroda, Molosi, ki so stanovali v Epirju, tam kjer je bilo svetišče Dodona. To lahko vidimo tudi na ikonografijah iz tega obdobja. Njegovo ime se pojavlja tudi v spisih slavnih piscev iz 15. Stoletja npr. Nikolo Makijaveli (1469 – 1527) v pesmi »Osel«, Giovani Batista Marino (1569 – 1625) je govoril o njem v mitu o Ateonu in še mnogi drugi.
Veliko je teorij o izvoru samega imena, začenši od antičnega grškega »kortos«, ki pomeni ograjen prostor. Glede na zaposlitev, ki jo je imel cane corso v tistem obdobju in je bila čuvanje hiše, premoženja, goveda, svinj in živine nasploh, je to ime več kot primerno.
Možen je tudi izvor iz latinskega naziva »cohors«. Ta naziv so pisci takrat uporabljali za označevanje osebnih čuvajev, spremstvo. Lahko pa najdemo besedo »coarse« v angleškem terminu keltsko-provansalskega porekla, ki označuje grob, robusten.
Skratka, lahko strnemo, da: »Cane corso je odličen čuvaj, strogi branilec hiše (kortos), družine (cohors), zelo robusten pes (cors-coarse), ki goji strastno ljubezen do svojega gospodarja.«

Pasma bi kljub svoji vlogi, ki jo je odigrala v antični in srednjeveški zgodovini, med prvo in drugo svetovno vojno skoraj izumrla. Vendar so je na srečo vseh ljubiteljev te pasme v 70. ih letih zbrala skupina entuziastov, ki se je odločila rešiti pasmo pred izumrtjem. Prvi standard pasme je napisal leta 1973 dr. Antonio Morsiani. Eksperta kinologije Franchesco Balota in Paolo Breber ter zoolog Giovani Bonati so prvi, ki so intenzivno iskali izvorne primerke te pasme, predvsem v Kalabriji. Tako je bil prvi moderni, standardizirani pes po imenu Basir. Društvo ljubiteljev te pasme postane član E.N.C.I. leta 1983, 20. Januarja 1994 je E.N.C.I. priznala to pasmo, 12. Novembra 1996 pa prizna pasmo tudi F.C.I. Na srečo je čedalje več ljubiteljev te pasme in postaja ena najbolj iskanih tako v Evropi kot v Ameriki.

Živeti z Corsom:
corso1 Cane corso je predvsem zelo aktiven čuvaj, povsem nepodkupljiv, ki ima veliko potrebo po gibanju. Od njega se ne more pričakovati, da bo cel dan prespal. Lahko živi tudi v stanovanju, vendar mora imeti zagotovljene dnevne sprehode, da lahko ohranja svoje atletsko telo v dobri formi. Dober način zadovoljitve je tudi udeležba v raznih klubih za vzgojo psa, kjer se znebi nekaj svoje energije, hkrati pa še doprinaša k njegovi vzgoji. Zelo je temperamenten, vendar po naravi ni agresiven. Bolje je imeti tršo roko še ko je mladič, da kasneje ne dominira, ter se nauči, da je človek vodja njegovega tropa. Prav tako mora imeti v mladosti dovolj stikov z drugimi ljudmi in psi, da kasneje postane bolj družaben.
Je zelo inteligenten, uravnotežen in privržen svojemu lastniku. Vedno želi biti s »svojo družino«, tik ob njih. V primeru, da se ga zapre, ločeno od družine to smatra za kazen, zato ga ni dobro zapirati v kletke. Zelo je krotek in privržen svoji družini, ljubitelj otrok in svoje družine.
Če je potrebno postane neustrašen branitelj družine in njenega teritorija oz. premoženja. Laja samo, kadar se resnično nekaj dogaja. Nikoli ni nekoristno agresiven. Obrambo in napad ga ni potrebno učiti, ker jo ima v krvi. Tujce najprej opazuje in preceni (je po naravi rezerviran do tujcev), če pa mu lastnik reče, da je vse v redu, je led prelomljen in ga sprejme v svoj dom. Proti drugim psom zna biti dominanten. Corso ne bo začel prepira, vendar tudi ne bo zbežal iz borbe in od izziva.

Zdravje:
corso6 Glede na to, da je pasma »relativno mlada« je težko govoriti o zdravstvenih problemih, saj verodostojnih statistik še ni veliko. Je robusten pes, ki po pravilu od lastnika ne zahteva velikih veterinarskih stroškov. Posebno pozornost je potrebno polagati na kolke glede displazije. Displazija je lahko dedno pogojena, lahko pa je vpliv bivanjskih razmer in tako vpliv okolja in načina življenja psa. Predvsem mladiča ne smemo obremenjevati z dolgimi sprehodi in »norenjem z večjimi psi«, hoji predvsem navzdol, ter se čimbolj izogibati hoji po stopnicah. Možne so tudi težave z očmi.
Cane corso ne potrebuje posebne nege, saj je njegova dlaka kratka. Dovolj je le ščetkanje vsake toliko časa, malo več v času menjavanja dlake. Za ščetkanje se najpogosteje uporablja rokavica iz gume.
Corso je v primerjavi z drugimi primerljivimi pasmami nezahteven, kar se tiče prehrane, prav tako ni »požeruh«. Tako kot pri vseh ostalih večjih psih je zaželjeno, da se mu naenkrat ne daje preveč hrane, posebno ne pred velikimi obremenitvami, da bi se preprečil morebitni zasuk želodca. Dobro mu je dajati hrano dvakrat dnevno.
corso5 Pri cane corsih, tako kot pri vseh molosih nas privlači predvsem njihov pogled, ki nekemu nepozornemu opazovalcu mogoče deluje strogo in skrivnostno, če pa ga pogledamo bolj detaljno bomo videli to čudovito pasmo, predvsem v trenutkih, ko gleda svojega gospodarja. Do njega goji skoraj bolestna čustva, vpija vsako njegovo besedo, ter čuti z njim in deli njegovo razpoloženje. Ganljivo je gledati tako mogočnega psa, kako leži na hrbtu z nogami v zrak in čaka, da ga gospodar ljubkuje in boža.