Zgodovina:
Izvor kraškega ovčarja ima več razlag. Ena od njih je povezava s Pompeji, kjer so v izkopaninah našli podobno okostje, druga kaže na podobnost s Kavkaškim ovčarjem, najbolj verjetna pa je razlaga grškega molosa, ki je prišel na naš Kras v 8. stoletju p.n.št. z Iliri in njihovimi čredami prek Istre in se je križal s slovenskimi pastirskimi pasmami. Iz tega prednika so se razvile tri pasme pastirskih psov in sicer naš Kraški ovčar, makedonski Šarplaninec in s strani FCI še nepriznani Tornjak. Kraški ovčar je edina slovenska avtohtona pasma psov, ki so jo mednarodno priznali že leta 1939 kot Ilirskega ovčarja, vendar so pod tem imenom vodili tudi Šarplaninca. Leta 1955 je tedanja Jugoslovanska kinološka zveza izključila Kraškega ovčarja iz standarda in pustila le Šarplaninca, zato so se slovenski kinologi dolga leta trudili, da so leta 1968 pasmo ponovno mednarodno priznali kot Kraškega ovčarja. S spremenjenim in dopolnjenim standardom iz leta 2001 se pasma pravilno imenuje Kraševec, vendar ime še ni priznano s strani FCI.

Splošno:
Kraševec spada v FCI II skupino, velikost samcev se giblje med 57 in 63 cm, v povprečju 60 cm in so težki od 30-42 kg. Samice so manjše in so velike od 54-60 cm, v povprečju 57 cm, težke pa od 25-37 kg. Značilna je zelo gosta in 10 cm dolga dlaka železno sive barve. Dovoljena sta dodatna dva odtenka barve in sicer srebrno siva in zelo temna siva pri kateri so ponavadi značilne tudi maroge po nogah. Živijo v povprečju 12 let.

Značilno za to pasmo je poseben lajež, ki ga ne slišimo pri drugih pasmah in sicer na koncu poudari črko u.

Karakter:
Kraševec je pastirski pes, ki so ga vzredili za čuvanje črede, kjer je moral v določenih situacijah, tudi ko človeka ni bilo zraven, presoditi o nevarnosti in hitro odreagirati. Zato je Kraševec zelo samostojen pes, pogumen in dober čuvaj. Ima stabilno osebnost, saj je zanesljiv in preudaren, ne prenaša pa podložništva, ker je rad enakovreden partner lastniku. Značilno za pasmo je, da nima pretirano razvitega plenskega nagona, kar lahko postane problem motivacije pri šolanju. Do drugih živali je prijazen, če le ni imel z njimi slabih izkušenj v mladosti, na svojem teritoriju pa jih ne prenaša. Prav tako je nezaupljiv do tujcev in opozori na njihov prihod, vendar odneha, ko jih sprejme lastnik. Razlika med spoloma obstaja, saj je samec veliko bolj dominanten kot samica, ki je bolj vodljiva in nežna.

Kraševec, ki je obsojen na življenje na verigi z malo stiki z okoljem, postane nesamozavesten pes, ki pretirano laja in kaže znake agresivnosti.

Zdravje:
Pasma nima izrazitih dednih obolenj, vendar je potrebno paziti na kolke tako kot pri ostalih večjih pasmah, čeprav za vzrejni pregled slikanje le teh ni potrebno. Paziti je treba le pri hrani, ker bi pojedel vse kar mu daš, zato se radi zredijo.

Lastnik:
Za samičke je lahko lastnik tudi oseba, ki mu bo Kraševec prvi pes, saj so lažje obvladljive in niso problematične. Pri samcih mora imeti lastnik močan karakter in že nekaj izkušenj s psi, ker lahko pes z nepravilno vzgojo in popuščanjem postane neposlušen in trmast.

Živeti s kraševcem:
Kraševec je z svojo dolgo in gosto dlako primeren za življenje zunaj v pesjaku in ograjenem dvorišču, vendar lahko živi tudi v stanovanju ali hiši. Rad ima sneg in zime lažje prenaša kot poletja, ko so sprehodi priporočljivi le zjutraj in zvečer, da se izognemo vročini. Če pes ne živi zunaj, je treba poudariti, da je zaradi dolge dlake v stanovanju potrebno več čiščenja, saj tudi prehod izpadanja dlake ni poudarjen in dlaka izpada celo leto. Kot pri ostali psih z dolgo dlako je potrebno Kraševca obrisati, ko pride iz sprehoda v deževnih in blatnih dneh, česanje enkrat na teden in kopanje bolj poredko, da ne razmastimo dlake. Je zelo navezan na lastnika in njegovo družino, zato mu moramo omogočiti druženje skupaj z nami. Zanj zmotno velja, da je len in nezainteresiran, saj najraje leži zraven gospodarja, vendar v nevarnosti zna hitro in eksplozivno odreagirati. So zelo igrivi in ne prenašajo nikakršne grobosti, ker si to zapomnijo za celo življenje. Radi imajo otroke in so do njih zaščitniški, če le niso imeli v mladosti z njimi slabih izkušenj.

Zanimivosti:
O Kraševcu je govoril že Janez Vajkard Valvazor v knjigi ‘Slava vojvodine Kranjske’ leta 1689. V romanu Ovčar Marko je poleg Marka eden glavnih junakov njegov pastirski pes ovčar Volkun. Prav tako nastopa Kraški ovčar v knjigi Ovčar Runo, ki jo je napisal Angelo Cerkovnik in govori o dogodivščinah psa, kako so ga ukradli in kako je prišel nazaj k lastniku.

Tekst: Nataša Žugečič – bolha
Slike: Suzana Markovič – šibainmika