Splošno:
Čivava je prisrčna, majhna, bistra, mila in šarmantna pasma. So naravni psi. Brez nepotrebnega rezanja repov in kupiranja ušes. Dlaka se ne trima in striže. Zato je tega psa lahko vzdrževati in negovati.
Mini psički so samo na videz zelo krhki. V resnici so zelo odporni ( veterinarja skoraj ne potrebujejo, razen za vsakoletna ceplenja ) in skoraj nedovzetni za bolezni. Kljub temu, da so majhni, so zelo hitri, okretni in neustrašni. Tako kratkodlake, kot odpornejše dolgodlake čivave, nam dajejo zadovoljstvo in vdano družbo. Specialnost te pasme je, da se tretira kot pes za zabavo in družbo. So psi za v naročje. So zelo pogumni, saj se kljub svojemu majhnemu, mišičastemu videzu spustijo v borbo z veliko večjim nasprotnikom. Čivave so poznane kot najmanjši psi na svetu, težki do 2,5 kg. Obstajajo kratkodlake in dolgodlake čivave, vseh barv. Med drugim tudi zelo redke modre barve. Zelo hitro se prilagodijo vsem bivalnim okoljem in se dobro znajdejo skoraj v vseh življenskih pogojih .Niso zahtevne. Tudi z malo nege in prostora so zadovoljne. Zato pa zahtevajo veliko pozornosti. So izvrstni psi čuvaji. Imajo zelo oster sluh ter glasen in prodoren lajež. Znane so po tem, da z lahkoto prestrašijo vsiljivca, opozorijo lastnika na požar ali kakšno drugo nevarnost veliko prej, preden jo le ta zazna. Spopasti se znajo tudi z zelo nevarnim sovražnikom, kot so strupene kače.

Čivave z lahkoto peljemo povsod s seboj. So lahko vodljive in z lahkoto se vzgajajo. So zelo vdane in privržene svoji družini ali lastniku. Najbolj uživajo v naročju svojega lastnika, kjer najraje tudi zaspijo. Za vsako pozornost in najmanjšo izkazano ljubezen znajo tisočkrat povrniti. Zelo rade se pustijo masirati. Najraje ležijo na hrbtu in se pustijo čohljati po trebuščku. Največjo previdnost pri čohljanju je potrebno posvetiti njihovim ušeskom. Posebno v rani dobi odraščanja, da ne poškodujemo občutljivega ušesnega hrustanca, ki omogoča pokončno postavljena velika ušesa, njihov zaščitno znak.
Najraje spijo v postelji svojega gospodarja, kar pa zna biti zelo nevarno. Tako kot lastnik, se mora tudi čivava naučiti spanja z lastnikom v postelji. Če niste v to sigurni je bolje, da čivava spi v svoji košari.
Čivave živijo zelo dolgo. Tudi do 20 in več let. Zato je potrebna pred nakupom tako majhnega psa, posebna previdnost in tehten premislek.

Čivavam zadostuje sprehod okrog hiše, čeprav so sposobne tudi daljših pohodov. Vendar je potrebna previdnost, da je ne preobremenimo. V stanovanju bo po cele dneve lovila žogico in prinašala majhne stvari. Pri igračkah je potrebna posebna previdnost. Nikoli ne uporabljajmo igrač, ki se jim z lahkoto odstrani oči, ušesa, repke in druge kovinske dele, ki jih čivava lahko po pomoti pogoltne. Igračke, ki jih čivava z lahkoto skrije v usta, so popolnoma neprimerne za igro.
Čivave se običajno zelo dobro razumejo z drugimi večjimi pasmami. Vendar je tudi tukaj potrebna previdnost. Na začetku mora lastnik posvetiti veliko pozornosti spoznavanju in igri. Predvsem mora biti prepričan, da večji pes ne bo poškodoval čivave. Tudi čivava lahko z lahkoto poškoduje večjega psa ! Zato je potrebna posebna previdnost ob privajanju. Brez nadzora pa jih nikakor ne smemo nikoli puščati skupaj.
Čivave nikoli ne skačejo po obiskovalcih. So previdne in nezaupljive. Praviloma ne znajo biti agresivne, razen v zelo, zelo redkih izjemah. Če ne želite, da čivava postane agresivna, se morate z njo veliko ukvarjati in zelo nežno igrati. Vsak poizkus agresije je potrebno že v kali zatreti.

Lastnik:
Čivava je zaradi svojih lastnosti, idealen spremljevalec starejšim in osamljenim osebam, ki bi
težko vodile kakšno večjo pasmo. Ter za samske in družine z majhnimi stanovanji.
Niso priporočljive za družbo majhnim otrokom. Niti za grobe osebe. Niti niso za ljudi, ki jih moti pasji vonj in dlaka na sedežni garnituri ali obleki. Takšni ljudje verjetno niso primerni za kateregakoli psa. Čivava nikakor ni pes za družino z majhnim otrokom. Majhen otrok lahko po nesreči pade na psa, ga pohodi ali v preveliki vnemi preveč stisne. Hitro lahko pride do težjih poškodb ali smrti psa. Otrok ne razume, da čivava ni plišasta igrača. Nasprotno pa večji otroci, ki so bili pravilno vzgojeni in se znajo obnašati v pasji družbi, znajo biti krasni prijatelji s čivavo.
Čivave so oklasificirane kot majhni družni psi. Kljub njihovi majhnosti, se jih da naučiti veliko trikov.

Zgodovina:
Veliko je različnih teorij o nastanku male čivave. Prvotno ime te pritlikave pasme ni več znano. V Mehiki so živeli pred več kot 3000 leti. Znano je, da je pasma dobila ime po največji mehiški državi Chihuahua. Poreklo čivave je prežeto z mitom, drugorazrednimi zgodbicami in kontraverzno zgodovino. Tako, da je skoraj nemogoče izluščiti dejstva. V španskem jeziku je ostalo zelo malo zapisanega materijala. Obstaja več verzij o nastanku čivave.

MEHIŠKA VERZIJA

Tisti, ki trdijo, da je čivava iz Mehike, podkrepijo svojo teorijo z daljnimi relikvijami malih pasjih kreatur, najdenih med arheološkimi ostanki Mayev, Taltekov in Aztekov. Nacionalni muzej v Mexico Cityu poseduje skulpturo majhnega psa z velikimi ušesi, ki ljubkuje svojega gospodarja. Druga skulptura predstavlja žensko, ki nosi majhnega otroka in majhnega psa z velikimi ušesi. Ostanki Mayev so slabo ohranjeni. Nekatere skulpture so v lice komaj kaj podobne današnjim modnim čivavam.

CIVILIZACIJA TALTEKOV

O tej kulturi imamo zelo površne informacije, ki izhajajo iz 9.st.p.n.š. in prihajajo iz Nove Mehike. Mnogi se nagibajo k mnenju, da čivave izhajajo iz psa imenovanega Tecici. Obstajaj slika v kamnu, ostanki samostana Huejotzing. Ti psi so zelo podobni današnjim čivavam.
Po napisani teoriji iz leta 1904, so pasmo Tecici križali z divjo vrsto psa poimenovano Perro Chihuahuaeno, ki je živela v divjini planine Chihuahue. Predvideva se, da so ti psi živeli v luknjah izkopanih v zemljo. Imeli so okrogle glave, špičaste nosove, pokončno stoječa ušesa, tanke noge in dolge kremplje. In ni se jih dalo udomačiti.

AZTEŠKA KULTURA

Kipci, ki prihajajo iz Azteške kulture, so še najbolj podobni današnjim čivavam.Azteki so izpodrinili Talteke in njihova civilizacija je stoletja cvetela. Mali pes je bil v azteški kulturi tretiran kot božanstvo. Privoščili so si ga lahko samo najbogatejši, zato je bil tudi sinonim za bogastvo. Po svoji zvestobi je bil tako vdan gospodarju, da so jih nekateri posedovali po več sto primerkov. Ti mali psi so živeli zelo luksuzno. Imeli so svoje sužnje, ki so skrbeli za njih in bili hranjeni s posebno hrano. V tem času je bila najbolj cenjena čivava modre barve. Danes je čivava modre barve nekaj nevsakdanjega in redkega. Ti mali psi so svojega gospodarja tudi spremljali na pot v onstranstvo. Ob smrti gospodarja so bili z njim tudi sežgani. Verjeli so, da se s smrtjo lasnika, njegova duša preseli v psa, kar je pomenilo mirno in varno pot v onstranstvo. Verjeli so tudi, da bo pes varno in sigurno vodil svojega gospodarja skozi podzemni svet in ga tudi v drugem življenju čuval pred nevarnostjo.

MEDITERANSKO POREKLO

Nekateri se nagibajo k teoriji, da čivava prihaja iz mediteranskega otoka Malte. Pes z značilno molero v glavi naj bi prihajal prav z notranjosti tega otoka. Od tukaj so ga z ladjami prenesli v ostale evropske države.
Čivave lahko najdemo na mnogih slikah evropskih slikarjev. V sikstinski kapeli vidimo fresko čivave iz leta 1482, delo Sandra Botticellija. Slika je v seriji, ki prikazuje življenje Mojzesa. Prikazuje majhnega kratkodlakega psa, okrogle glave, velikih oči, s pokončnimi ušesi in dolgimi nohti. Slika je najboljši približek današnji moderni čivavi. Ker je Krištof Columb odkril Novi svet kasneje, kot je nastala slika, bi bilo vredno razmisliti o teoriji, če je čivava resnično mehiški pes. Ravno zaradi te slike so mnogi mnenja, da so čivavo v Mehiko prinesli španski osvajalci. Od tega časa pa do sredine 18. stoletja je bolj malo znanega o teh psih. Ko so španski napadalci uničili azteško kulturo so izginile tudi vse informacije v zvezi s čivavami.

ČIVAVE V AMERIKI

V drugi polovici 18.stoletja je bila čivava zelo razširjena ob mehiško-ameriški meji. Po letu 1850 je bil pes znan pod imenom Arizonski ali Texaški pes. Kasneje so mnogi ameriški turisti bili fascinirani nad tem psom in ga poimenovali Mehiška čivava.
Chihuahua je največja severna pokrajin v Mexicu, kjer najdemo veliko ostankov teh psov. Danes so besedo mehiška enostavno izpustili in pasma se na kratko imenuje Chihuahua. V Mexicu ji pravijo Chihuahueno.
Iz leta 1914 obstaja pisani dokument, da je g. James Watson bil prvi uvoznik te pasme v Ameriko. Leta 1888 je od nekega meksikanca kupil čivavo za 3 dolarje. Ker je bila ekstremno majhna ni živela dlje kot leto dni. Kasneje je kupil še nekaj primerkov čivave iz Arizone, Texsasa in Mehike. Pisal je o majhnem psu, vesele narave in izredne inteligence. Bil pa je tudi mišljenja, da psi niso čistokrvni. Psi o katerih je pisal so najbolj prepoznavni z današnjimi čivavami.

Zgodovina razstavljanja:
Leta 1884 se je na ameriški razstavi pojavila prva čivava. Oklasificirali so jo kot čivavo- terierja in jo uvrstili v mešano skupino. To je bila skupina za tuje in nekvalificirane vrste. Točno sto let kasneje, leta 1984, v Philadephiji je bilo razstavljeno 26 kratkodlakih in 25 dolgodlakih čivav v svoji klasi. 5 čivav je tekmovalo celo v zmagovalnem ringu.
V strokovnih krogih velja, da je čivava pasma, ki zopet prihaja v modo. Na razstavah se jih pojavlja vedno več. Tudi povpraševanj po teh majhnih psičkih je vedno večje. Danes čivave, kot razstavni psi, posegajo tudi po najvišjih mestih.

Vzreja:
Prva čivava, ki je bila v AKC registrirana, je bila Midget, poležena 18.07.1903, lastnik H. Raynor iz El Pasa v Texasu. Tega leta je bilo registriranih še 5 čivav, 4 od istega lastnika in ena na ime J.M. Lee iz Los Angelesa. ( ravno tako vzreje H. Raynora ). Leta 1904 je bilo prijavljenih na razstavo samo 11 čivav, 12 leto kasneje. Leta 1916 je v AKC-ju bilo prijavljenih že 50 čivav. Leta 1967 se je popularnost čivave povzpela na 37000 prijavljenih po AKC. Vrhunec je pasma dosegla leta 1970. V 90-tih in začetku 20. stoletja je bila ta pasma najpopularnejša med vzreditelji registriranimi v AKC.

Slavne čivave:
Zaradi atraktivnega izgleda so ti majhni psički v drugi polovici 18.stoletja zašli v vode show biznisa. Britanski artist Rosina Casselli je imel lasten trop čivavic, ki so izvajale lastne trike.
Zloglasni latinskoameriški vodja bande, Xavier Cougata je povsod s seboj nosil čivavo. Uspel jo je celo pretihotapiti v hotelsko sobo, kar je bilo za takratne razmere, pravi podvig. Preoblekel jo je v dojenčka s čepico na glavi.
General Santa Ane, takratni predsednik Mehike je bil entuzijastični lastnik čivave. Na žalost je izginila v enem od bojev in nihče ni izvedel, kaj se je v resnici s psom zgodilo.
Herman Hickman, takratni trener nogometne ekipe na Yaleu je bil po velikosti ogromen človek. In bil je tudi ponosni lastnik dveh majhnih čivav po imenu Slugger in Killer.
Billie Holiday, fantastična jazz pevka je tudi imela majno čivavico.
Čivave so bile hvaležna tema v Disneyevih risankah, tv show programih in filmih. Upodobili so jih na mnogih fotografijah in razglednicah.

Avtor: Miša -Psarna Fort bones