Je pes majhne srednje velikosti. Beseda terier nas lahko zelo zavede, saj v njem ni nič terierskega, pa tudi v lovu se jih nikoli ni uporabljalo.V literaturi je zaslediti, da bi se namesto terier bolje prilegal naziv apso. Pasma ni bila selekcionirana na posebno katero lastnost, zato se ti kužki obnesejo ne le, kot zvesti družinski člani, primerni tudi za otroke, temveč tudi, kot »odlični učenci« ter »dobri športniki«.

IZVOR IN KRATKA ZGODOVINA PASME:

Raziskovalci izvora pasem pravijo, da tibetanski terier izhaja iz precej večjega dolgodlakega ovčarskega psa, ki je živel na območjih današnjega Kazahstana, Mongolije in Tibeta. Značilnosti današnjih pasem, kot so tibetanski terier, tibetanski španjel in lhasa-apso, so tako začrtali že Tibetanci s paritvami podobnih psov med seboj. Vsem psom so bile skupne – rese, griva ter košat rep, kar je spominjalo na na njihovega mitskega sneženega leva, imenovanega Sengge.
Poleg družin so tibetanske terierje vzrejali tudi v samostanih. Za čuvaje so imeli večje pse (današnje tibetanske mastife), saj je tibetanski terier zgolj opozarjal na prihajajoče se tujce, ljudem pa je bil predvsem za družbo. Tudi nomadski pastirji so jih radi imeli v svojih šotorih , malo za družbo, malo pa za varnost. Iz legel, ki so jih vzredili, so obdržali večje primerke z močnejšo konstitucijo, manjše pa so odstopili menihom. Tako sta se tudi razvila dva tipa tibetanskih terierjev.
V Evropo (VB) je tibetanske terierje pripeljala zdravnica dr. Agnes R.H.Greig 1922. In sicer, ko je v Indiji operirala neko Tibetanko, ji je ta v zahvalo, ko je okrevala, podarila mladičko tibetanskega terierja. To je bila samička zlato-bele barve z imenom Bunti, s katero je kasneje dr. Greigova začela svojo dolgoletno vzrejo tibetanskih terierjev.

Prvo leglo je imela 1924 in po še nekaj generacijah mladičkov, je 1930. leta indijski Kennel Club priznal pasmo ter skupaj z dr. Greigovo sestavil prvi standard. Ko je bila dr. Greigova že precej v letih, je večino svojih naboljših psov poslala svoji prijateljici v ZDA, nekaj pa v Skandinavijo in v Nemčijo. Kljub temu pa jih je od skoraj 100 primerkov ob njeni smrti 1972. leta preživelo le nekaj, ki so jih rešili prijatelji in družina Beesley, preostale so namreč usmrtili.

(povzetek prispevka iz revije Tshagba, št. 15/2005, str. 9, avtorica Mira Bizjan)

STANDARD: FCI:IX, podskupina 5 – Tibetanske psame, št. 209

Tibetanski terier je krepak, srednje velik, dolgodlak, kvadratičen pes;odločnega videza.
Plečna višina:35,6 cm do 40,6 (43) cm.. Psice so za spoznanje nižje.
Je živahen, družaben, zvest družaben pes. Je pozoren, bister in igriv, ni niti divji niti napadalen in je zadržan do tujcev.
Glava je bogato odlakana z dolgo dlako, ki pada naprej čez oči. Lobanja je srednje dolga, niti široka niti groba, rahlo se zožuje do ušes proti očem, ni izbočena niti ploska med ušesi.
Spodnja čeljust je poraščena z majhno, ne preizrazito brado. Ugriz je škarjasti ali obrnjeno škarjasti, sekalci pa so nameščeni v rahlem loku, enakomerno razporejeni in vsajeni navpično v čeljust.
Oči so okrogle, niti izbuljenje niti udrte, postavljene precej široko, temno rjave, robovi vek so črni.

Uhlja sta viseča, trikotne oblike, se ne prilagajajo povsem glavi i nso bogato odlakana.
Prednji okolnčini sta bogato odlakani, lopatici precej nagnjeni, nogi sta ravni in vzporedni, dlani rahlo nagnjene. Trup je mišičast, kompakten in močan.
Prsni koš srednje širok, globok in dolg, hrbtna linija je ravna nad prsnim košem, kratka ledja se dvigajo v komaj opaznem loku, križec je raven. Tudi zadnji okončini sta bogato odlakani, kolenska sklepa so dobro okotena, skočna sklepa nizko postavljena. Šape so velike, okrogle, bogato odlakane med prsti in blazinicami, šape so ploske, stopala nimajo loka.

Rep je srednje dolg, nastavljen precej visoko in nišen v rahlem loku čez hrbet, bogato odlakan z dolgo dlako. Na konici repa je pogosto prisotna zanka, ki je dovoljena.
Gibanje je lahkoto, z dolgim iztegom in močnim odrivom nog, med hojo in tekom v kasu sledita nogi prednjima v isti liniji.
Dlaka je dvojna. Podlanka je tanka in volnata. Krovna dlaka je bujna, tanka, vendar ne svilnata niti volnata. Lahko je ravna ali valovita, vendar ne kodrasta. Dovoljene barve so črna, zlata, pepelnato siva, bela, dvobarvna, trobarvna. V bistvu so dovoljenje vse barve vseh kombinacij razen čokoladno rjave. V slednjem primeru je rjav tudi smrček.

Nega dlake je pomembna prav zaradi zaradi dolge dlake in podlanke, ki ne izpada, temveč se nabira in se ob nerednem krtačenju sprijema v vozle. Kužke se naj redno krtači s krtačo (s kovinskimi ravnimi zobci, ki na koncu nimajo bunkic) od kože navzven, pred tem pa se naj dlaka navlaži.

Kužke kopamo s kvalitetnimi pasjimi šamponi, primernimi za dolgo dlako, priporočljivo je, da se uporablja tudi regenerator. Kopamo ga približno 1x mesečno.
Tudi tibetanski terierji so podvrzeni nekatrim dednim boleznim, predvsem boleznim oči.
Prav zaradi tega so v primeru vzreje podvrženi obveznemu pregledovanju oči, zahteva pa se tudi rentgensko slikanje kolkov. Kljub temu pa svetujem vsem, ki imajo tibetančke, da opravijo te preglede, tudi v primeru, če z vašim tibetančkom ne želite imeti legla.
ŽIVLJENJE Z TIBETANSKIM TERIERJEM:

Sicer pa je življenje s tibetanskimi terierji pestro in polno. Zelo se navežejo na celotno družino, vendar je tudi pri tej pasmi opaziti, da si več ali manj izmed vseh članov družine izberejo le enega, ki so ga pripravljeni še posebej ubogati.
Podobno kot tibetanski španjeli, tudi tibetanski terierji uživajo v opazovanju dogajanja iz višje stoječega pohištva, nemalokrat pa si pri popustljivih lastnikih izberejo svoj fotelj, na katerem kraljujejo ter spijo.
Kljub svoji igrivosti in razposajenosti znajo zelo dobro vračati nežnost ter ljubezen, ki ju prejmejo, ko žalujejo, pa žalujejo v večini primerov tiho, za-se.
Tibetanski terierji znajo osvojiti in zasvojiti človeška srca, zato je zelo pogosto, da v gospodinjstvih najdemo ne le enega temveč tudi po 2, 3, 4 ali celo več primerkov.

Tibetanski terierji živijo tudi do 16 in več let, zato se za njih naj odločajo ljudje, ki se zavedajo da bodo med sebe sprejeli še enega člana družine, ki ima ne le dobre ampak včasih tudi slabe dneve, ki ni le igrača za božanje temveč pes s svojim karakterjem in s svojimi potrebami.

Slike in tekst pripravila: Ramona Mesarič Munda – BIN