Portugalski vodni pes (Cão de água Português)

Zgodovina:
Kot je zapisano v imenu izvira portugalski vodni pes iz Portugalske, kjer ga poznajo po imenu Cao de aqua /kownd’ ahgwa/ ali krajše portie.

Prvi zapisi o obstoju te pasme segajo v 12. stoletje, še pred pudljem.

Portugalski vodni psi (PVP ali PWD po angleško) so bili gojeni kot delavni psi s prav posebno nalogo – pomagati ribičem pri delu. Za to zahtevno nalogo, ki je vključevala iskanje in potapljanje za izbubljenimi mrežami in drugimi stvarmi, ki so ribičem padle v vodo ter prenašanje sporočil med različnimi ladjami, so bili ti psi postavljeni na prav posebno mesto. Ribiči so jih spoštovali in cenili njihovo delo tako zelo, da so jih celo plačevali, tako kot druge delavce.

Njihov izredni čut za pripadnost in zaznavanje sprememb v okolju, sta skupaj z dobro razvitimi čutili (voh, sluh in vid) in globokim laježem ustvarila idealnega čuvaja ribiških čolnov.

Kljub temu, da je bil portie ribičev najboljši prijatelj, je s pojavom moderne opreme pasma okrog leta 1960 skoraj izumrla. Kot najredkejša pasma rodovniških psov so se portugalski vodni psi uvrstili celo v Guinessovo knjigo rekordov.
Navdušenje nekaterih ameriških rejcev je pasmo z načrtno vzrejo med leti 1970 in 1981 ponovno oživilo.

Danes strahu pred izumrtjem ni več, je pa zaradi skorajšnjega izumrtja, ko je bilo na svetu le 25 portijev, zelo pomembno vedeti kar največ, preden se odločimo za vzrejo. Ta namreč poleg znanja, da ne prihaja do bolezni oziroma, da se genska preddispozicija čim bolj zmanjša, vzame zelo veliko časa in denarja.

Splošno:
So srednje visoki psi, z močno glavo, kratkim mišičastim vratom, ravnim močnim hrbtom in močnimi, mišičastimi tačkami. Uvrščamo jih v osmo FCI skupino, med vodne pse. Kljub temu, da gre za delovne pse ne potrebujejo delovnega izpita. So odlični plavalci, potapljači in čudoviti spremljevaleci.

Videz:
Glava: široka in močna z gobčkom malo krajšim od lobanje. Gobec je bolj raven pri smrčku, ki je širok z dobro odprtima in obarvanima nosnicama. Imajo močno čeljust in zobe. Oči so srednje velikosti, postavljene dobro narazen, rahlo poševno okrogle. Lahko so rjave ali črne barve. Ušesa so srčaste oblike, postavljene nad linijo oči. Ležijo povsem ob glavi.
Vrat: raven, kratek, lepo zaobljen, mišičast, dvigajoč visoko in prosto, iz ramen. Brez kožne gube.
Telo: široka pleča, raven, širok in dobro mišičast hrbet, širok in globok prsni koš, ki sega do komolcev. Zaradi dolgih in lepo ukrivljenih reber ima veliko kapaciteto pljuč. Trebuh je privzdignjen v lepi liniji.
Rep: ni odrezan ali pristrižen, debel pri temelju, in koničast.
Okončine: so močnih kosti in mišič postavljene vertikalno. Prednje tačke so okrogle in ploščate. Prsti niso zelo členjeni in so sredje dolžine. Med prsti je prepletena membrana. Nohti se ne smejo dotikati tal. Zadnje noge ne smejo imeti petega nohta.
Zadnji del: raven in močno mišičast. Zadnjica je lepo okrogla.
Dlaka: celo telo je obilno pokrito z odporno dlako. Ni poddlake. Obstajata dve različici: valovita in skodrana. Prva je dolga, mehka z rahlim sijajem, druga pa je krajša, gostejša, brez sijaja in formira valjaste kodre. Razen pod pazduho in na predelu dimelj pokriva dlaka telo enakomerno. Na vrhu glave je čop valovite dlake, pri valoviti različici in kodrov, pri kodrasti različici. Pri prvi je dlaka na ušesih daljša.
Dlaka je lahko enobarvna ali kombinacija dveh barv. Enobarvni so črni, beli ali rjavi v različnih odtenkih. Dvobarvni pa so črni ali rjavi in beli.
Striže se jo na srednjem in zadnjem delu trupa. Postriže se tudi dlaka na gobčku in na repu. Konec repa se pusti pri lion cut-u nepostrižen, v obliki čopa.

Življenjska doba:
10 – 14 let.

Bolezni:
Najpogostejše bolezni so displazija kolkov, progresivna retinalna altropija (PRA – očesno obolenje), Addisonova bolezen in gangliozidoza (GM1 Gangliosidosis – nevrološka bolezen). Redke so alergije, anoreksija, driska, rak, epilepsija in druge.

Nega:
Portiji potrebujejo precej nege. Njihov kožuh potrebuje redno česanje – vsaj dvakrat na teden. Češemo ga s krtačo z ukrivljenimi špicami (zobmi). Poleg tega je treba redno skrbeti za nego zob in ušes, saj lahko pride drugače do neprijetnih infekcij.
Navadno se portije tudi striže. Obstajata dva načina striženja – lion cut in retriever cut. Obe vrsti striženja sta na razstavi po standardu enakovredni.

Karakter:
Portugalski vodni psi so psi izredne inteligence, so zelo učljivi, še posebno, če je zraven še kakšen pes. So pogumni, nezahtevni in neutrudljvi.
Kljub temu, da so vdani lastniku znajo misliti s svojo glavo in so na momente trmasti, celo prepirljivi. Niso najboljši čuvaji, saj so za to preveč vljudni. Zelo radi imajo otroke in druge živali. Mnogokrat se postavijo tudi v vlogo mirovnika v skupini psov, ki se ne marajo.
Ne lajajo velikokrat, če pa jim kaj ni po godu to povedo zelo jasno, s svojim več-oktavnim glasom.
Niso psi, ki bi jih lahko dlje časa pustili same, pa naj bo to notri ali zunaj. Velikokrat prinesejo kakšno »darilce« z gredice najlepših rož, pokažejo kako znajo na tisoč koščkov razstaviti vašo najljubšo pleteno košaro ali prežvečijo vašo najlepšo rožo. Kljub izgledu pridnih, scrkljanih kužkov lahko postanejo pravi mali uničevalci, če jim je dolgčas.

Živeti s portijem:
– je naporno, če ga ne šolate – porti je definitivno pes, ki vam bo neskončno v veselje, če ga boste peljali vsaj na neko osnovno šolanje. To so izredno prijazni psi, vdani lastniku. Hkrati pa so zelo samosvoji, a ko svojemu portiju enkrat poveste kdo je v družini alfa vam bo sledil do konca sveta.
– je zabavno – zaradi vseh nekaj tisoč smešnih položajev, v katere se spravi in zaradi neverjetno pisanih tonov glasov, ki pridejo iz njegovega gobčka.
– je zelo aktivno – PVP rabijo namreč vsaj dva dolga sprehoda na dan, ki vključujeta prosto tekanje.
– je lahko zelo »barvito« – portiji so namreč vsestranski in so zelo uspešni v vseh aktivnostih, ki se jih boste udeležili skupaj, pa naj bo to reševanje, plavanje, razstave, agility, obidience ali tečaj za terapevtske pse.
– ni nikoli dolgočasno – ko ste skupaj se z veseljem pride pocrkljat k vam, ali se z vami igra, če vas ni zraven, pa vedno kakšno ušpiči, tako da vam zapolni čas, po prihodu domov.
– Ni prav nič težko – sprejme namreč tako druge živali in ljudi, stare in mlade. Dobro je, da je otrok kljub vsemu vedno pod nadzorom, ko se igra s psom. Kljub temu, da so izredno vzdržljivi, skoraj odporni na bolečino, se je potrebno zavedati, da imajo tudi oni svojo mejo.

Kot posebnost naj omenim dejstvo, da bodo portiji v hladnih dneh, ko se boste vi tresli od mraza, iskali hladno senco z nekaj snega in se ulegli ravno nanj. Zato je za portija zelo težko, če v domu ne najde kakšnega hladnega prostora od kjer bo videl, kaj delate. Ne potrebuje udobne, mehke posteljice, pač pa mrzle ploščice ali gola tla.

Avtor: Pripravila Pia Klančar, lastnica portija Amosa