Miritveni signali so lahko odraz nelagodja, oznanjanje miroljubnosti in pa tudi pomirjevalno sredstvo, kar pomeni, da pes nasprotnika z miritvenimi signali pomiri.Obnašanje, ki izraža grožnjo, je prav tako kot pri nas v pasjih očeh nedostojno in psi so ponavadi med seboj vljudni. Ker pa pasja vljudnost zahteva jasno izraženo sporočilo o prijateljskih namenih, psi v medsebojnih odnosih uporabljajo tako imenovane miritvene signale.

Z miritvenimi signali sporočajo drug drugemu, da so prijateljsko razpoloženi, velikokrat pa jih uporabijo tudi, ko so v nevarnosti in skušajo s tem pomiriti nasprotnika, hkrati pa s tem umirjajo in tolažijo tudi sebe. Ti signali so lahko zelo očitni ali pa skoraj nevidni za človeka.

Pes, ki noče prestrašiti neznanega psa ali pa človeka, mu ne gleda direktno v oči, saj bi lahko ta neznani pes to vzel kot grožnjo. Zato v tem primeru obrne glavo stran, odvrne pogled ali pa nekoliko pripre oči. Ob vsem tem tudi prijazno maha z repom in se ne približuje naravnost in hitro k neznanemu psu, ampak to stori počasi in v rahlem loku, velikokrat pa se tudi zgodi, da stoji na mestu, se usede ali pa celo uleže, s tem pa daje prihajajočemu neznanemu psu ali človeku znak, da je prijateljsko razpoložen in pričakuje, da ima on tudi prijateljsko razpoloženje. V primeru, če prihajajoči neznan pes nima istih namenov, se pravi prijateljskih, se ga lahko pes ustraši, kar ga pripelje do tega, da je nezaupljiv in to lahko izzove tudi napadalnost.
Če pa se prihajajoči pes odzove prijateljsko, kot je to pričakoval pes, ki je sprožal miritvene signale, kmalu le ta postane zaupljiv in ga prijazno pozdravi in povabi v igro.

Psi velikokrat poskušajo z miritvenimi signali pomiriti pse in ljudi, ki so razburjeni, glasni ali pa prestrašeni, glede na to kakšna je situacija, se odločijo ali bodo uporabili enega ali več miritvenih signalov, ki jih v trenutni situaciji lahko uporabijo.
Poleg že zgoraj naštetih miritvenih signalov obstajajo tudi taki kot so zehanje, praskanje po tleh, oblizovanje nosu, vohanje po tleh, pretegovanje, obračanje hrbta, priklon kot vabilo k igri in še mnogo drugih.

Z miritvenimi signali se psi na nek način poskušajo braniti, če prihajajoči pes domnevno ali resnično oddaja grožnje s svojim vedenjem. Z miritvenimi signali poskušajo takega psa, za katerega domnevajo, da nima prijateljskih namer, pomiriti hkrati pa s tem mirijo tudi sami sebe.

Grozeči se jim lahko zdijo drugi psi ali ljudje, ki nehote ali zavedno oddajajo znake, ki jih psi razumejo kot grožnjo oziroma svarilo.
Psi velikokrat kažejo miritvene signale tudi, ko se počutijo utesnjene ali pa se počutijo nelagodno v situacijah kot so velika glasna množica ljudi, pregroba igra svojih vrstnikov ali pa so samo preblizu nečesa, ki jim daje občutek nelagodja.

Takrat, ko trud psa, da bi pomiril nasprotnika ne zaleže, se v njem sproži obrambno vedenje in če je le mogoče se bo tak pes iz strahu umaknil, v nekaterih primerih tudi nemočno otrpnil, če pa res ni drugega izhoda se bo poskušal braniti z napadalnostjo.

Vendar vsi psi ne uporabljajo miritvenih signalov, razlogi za to so različni, vendar je v veliki večini za to odgovoren človek.

Miritvene signale moramo upoštevati in dopuščati predvsem pri vzgoji in šolanju mladičev, če se nanje ne bomo ozirali, ko se bo pes zaradi česar koli počutil nelagodno, bo mislil in pri sebi zmotno spoznal, da so nesmiselni in neučinkoviti, kar bo privedlo do tega, da jih bo počasi opustil in jih v prihodnje ne bo več uporabljal, kar lahko privede do težav.

Mladič se bo najbolje naučil miritvenih znakov v odnosu z odraslimi psi, ki so prijazni in zanesljivi, zelo veliko pa bo tudi odnesel z druženjem z vrstniki, se pravi mladimi psi, ki jih bo srečal v mali šoli, vendar je pa potrebno paziti, da med njegovimi vrstniki ni kakšnega posameznika, ki se neprimerno obnaša in bi s tem vašemu mladiču storil več škode kot pa dobrega.

Vir:
knjižica – To, priden!; Karmen Zahariaš:http://www.kd-krim.si/

Avtor: Tina (Taj)