Vlečni psi so delovni psi, ki imajo že v genih neizmerno ljubezen do teka in vleke sani. To so psi, ki so jih že v davni zgodovini uporabljali na mrzlem severu, da so se prebili čez sneg in ledene plošče. Prvotno so jih uporabljala prva nomadska ljudstva v Sibiriji, ki so se nenehno selila.
Pod pojmom vlečni psi nam najprej pade na pamet misel na čistokrvne polarne pse, čeprav se v današnjem svetu za vleko uporablja tudi druge pasme psov. Npr. bernardinec in novofundlanec sta pasmi, ki so ju in ju še vedno uporabljajo za vleko težkih vozičkov.

Čistokrvni vlečni psi so:
– sibirski husky
– aljaški malamut,
– samojed,
– grenlandski pes,
– lajke,…
Včasih so vse te pasme imenovali “husky”. To je pravzaprav popačenka izraza “esky”, kar pomeni Eskim oz. Inuit. Pasje vprege imajo dolgo zgodovino, v kateri se je mnogo pasem križalo, da bi dobili najboljšo pasmo za vleko sani. V času zlate mrzlice so prevladovali mešanci, ki so jih uporabljali za vleko težkih tovorov. Danes nepriznani križanec aljaški husky je bil takrat zelo cenjen. Ti psi so odlični tekači, vitke postave in ne preveč goste dlake. Pasma ni priznana, vendar je zelo popularna na vlečnih dirkah.
Pse so začeli križati tudi z lovskimi pasmami, kot npr. z nemškim kratkodlakim prepeličarjem.

Karakter in videz:
Vlečni psi morajo imeti dve bistveni lastnosti:
1.) Vztrajnost: potrebna da psi prepotujejo dolge razdalje, tudi do 130 kilometrov na dan
2.) Hitrost : ta pa je potrebna, da pes prepotuje razdaljo v sprejemljivem času.
Tekmovalni vlečni psi tečejo s povprečno hitrostjo 32,2 km/h na razdalje nekje do 40 kilometrov.
Na daljše razdalje pa hitrost pade na 16 do 22 km/h.
V zelo slabih pogojih pa je hitrost nekje okoli 11 km/h.

Videz je skoraj tako pomemben kot fizične lastnosti psa. Severni psi so si izoblikovali poseben videz: gladka, čvrsta dlaka, koničasta glava in košat rep. Njihova gosta in volnata dlaka jih varuje pred mrazom in vetrom.

Kategorije
Tekmovanja vlečnih psov so danes zelo zanimiva športna dejavnost. Šport pa se razlikuje glede na število vlečnih psov in sani, ki jih vleče. Vlečni psi lahko vlečejo tudi tekmovalce na smučeh ali pa vozičke, ko ni snega.
Poznamo več vrst sani:
– od majhnih športnih sani, ki imajo11kg,
– do velikih toboganov: dolge, ozke sani brez sanišč,
– pa tudi do tradicionalnih sani.

Kategorije v katerih se tekmuje so:
1.) Ski jöring
Kategorija v kateri tekmuje samo en pes, ki vleče tekmovalca na tekaških smučeh. Pes in tekmovalec sta povezana z elastično vrvjo in pes le nekoliko vleče tekmovalca.

2.) Pulka
To je kategorija, kjer je tekmovalec z elastično vrvjo povezan na bob, pred bobom pa je lahko max. 4 psov. Psi vlečejo bob, za njimi pa teče tekač na tekaških smučeh. V tej kategoriji se največkrat tekmuje z enim ali dvema psoma. Teža pulke je odvisna od teže psov, in sicer mora biti 70% teže.

3.) Vlečne sani
V tej kategoriji so psi z vrvmi na primerni razdalji pripeti na vlečne sani. Tekmovalec stoji na saneh zadaj in pomaga psom pri vleki z odrivanjem z eno nogo. Lahko tudi stopi iz sani in teče zraven, do tega pride v vleki v hribovit teren. Sani morajo biti opremljene z vrečo (za prevoz poškodovanega psa), zavoro in sidrom (fiksiranje sani, med vožnjo lahko popravimo zapletene vlečne vrvi).

Tu imamo več vrst podkategorij, razlikujejo se le na podlagi tega koliko psov je v vpregi za sanmi in glede na dolžino proge:

C/4: tekmujeta 2 do 4 psi na razdalji 8km.
B/6: tekmuje od 4 do 6 psov na razdalji 10km.
A/8: tekmuje od 5 do 8 psov na razdalji 15 km.
O/10: tekmuje od 7 do 10 psov na razdalji 18 km.
Unlimited: tekmuje neomejeno število psov na razdalji 18km.

Pasje vprege postajajo vse bolj zanimiv šport. V Sloveniji ta tekma vsako leto poteka v Ratečah pri Kranjski gori. Organizacija tekmovanj pa je predvsem odvisna od snežnih razmer. Za vse ljubitelje psov je to krasen dogodek, da si ogledajo tekmovanje, za tekmovalce in pse pa velik užitek v tekmovanju.

Viri:
http://www2.arnes.si/~sspamezi/sleddog/sleddog.htm
http://www.sleddog.com/indexmain.htm

Avtor: Maja (Majchy)