Učenje in trening psov

1. UVOD
Prav neverjetno je, če pomislim, da so ob nogah naših prednikov, ki so se v kameni dobi stiskali okrog tabornega ognja, ležali prav taki psi, kot jih je mogoče videti danes na mestnih ulicah. Ljudje in psi so si dolgih stoštirideset stoletij delili vse – hrano, bolhe in življenje. Vsa ta leta so psi zagnano pomagali človeku pri lovu in varovanju živine. V dolgi skupni zgodovini so psi opravljali tudi vlogo vodnika, čuvajev hiš in stanovanj, smetarjev , vojnih tovarišev, včasih pa so bili celo vir hrane. Bili so požrtvovalni prijatelji. Da so nas zabavali, so jih vzgajali celo kot igralce in atlete. Odigrali so tudi pomembno vlogo pomočnikov v psihoterapiji.

2. PROBLEM IN CILJ NALOGE
CILJ NALOGE:
Zanimajo me predvsem novejše metode šolanja. Koliko ljudi jih v Sloveniji uporablja.

PROBLEM NALOGE:
Nekateri pravijo, da je veliko lažje šolati samice kot samce, so mnenja, da je pri šolanju treba uporabiti silo, in da psi ne potrebujejo motivacije. Mene zanima predvsem naslednje:
Je lažje šolati samce ali samice, ali je bolj primerna ena ali druga pasma?
Ali silo pri šolanju svojih psov pogosteje uporabljajo moški ali ženske?
Ali novejše metode šolanja psov uporabljajo mlajši (pod 35 let) ali starejši (nad 35 let).
Ali se mladi psi učijo z posnemanjem ?
S kakšnim namenom ljudje šolajo svoje pse, ali jih šolajo v kinoloških društvih, in kje dobijo potrebne podatke za šolanje psov?

3. HIPOTEZE
Po mojem mnenju je lažje šolati samice kot samce. Ločimo pa tudi tako imenovano delovne pasme in družne pse, prve je vsekakor lažje šolati, saj so skozi selektivno vzrejo postali namenjeni temu, medtem ko so družni psi predvsem prijatelji človeka.
Silo pri šolanju psa uporabljajo ženske prav tako pogosto kot moški.
Šolanje z klikerjem uporabljajo predvsem mlajše osebe, ki so tudi bolj seznanjene z novitetami v kinologiji.
Mladi psi se prav tako kot majhni otroci najbolje in celo najhitreje učijo z posnemanjem svojega starejšega »prijatelja«.
Ljudje svoj pse šolajo večinoma zaradi splošne poslušnosti v kinoloških društvih, kjer dobijo tudi največ informacij o šolanju in vzgoji psa.

4. POTEK DELA
Ko sem si izbrala naslov Učenje in trening psov sem nekako vedela v kaj se podajam. Imam nekaj izkušenj z mojim kosmatincem, iz kinološkega društva. Nekaj izkušenj z najnovejšimi tehnikami kot je klikanje. Vendar kje najti ustrezno psihološko literaturo, ki bo podprla vse moje vedenje in vse moje izkušnje. Seveda Stanley Coren to je pravi odgovor. Angleški psiholog, ki je napisal že ogromno knjig ravno z področja pasje psihologije. Tako je ravno ta avtor najboljši vir literature za tako seminarsko nalogo.
Odločila sem se za empirično nalogo, zato sem sestavilo anketo in jo objavila na internetni strani, ter pozvala vse lastnike psov, naj jo rešijo v čim večjem številu.

5. TEORETIČNI UVOD
Vsi poznamo pse kot so Lassie, Betthowen, Rin Tin Tin in Rexa in nanizanke Komisar Rex. Vendar se ko gledamo filme, nihče ne vpraša, kako so psa naučili da je skočil čez goreči obroč, kako, da je cukal za rokav kmeta in mu želel povedati, da njegov gospodar potrebuje pomoč. Ljudje se ob takih prizorih, v to koliko truda je bilo vloženega, za samo eno minuto filma, ne poglabljamo, zdi se nam kar nekako samoumevno, da pes kot človekov najboljši prijatelj svojemu lastniku pomaga in ga reši iz nevarnosti.
Že dolgo časa nazaj, smo začeli vzgajati različne pse, za različne vrste dela. Poznamo pse reševalce, lovce, ptičarje, prinašalce ….

Ker jih uporabljamo za različne namene, smo vzgojili več različnih pasem, ki imajo lastnosti in sposobnosti za učinkovito opravljanje točno določenih nalog in opravil. Za varovanje potrebujemo ostre in napadalne pse, od hišnih psov pa pričakujemo, da bodo prijazni, igrivi in da nam ne bodo povzročali težav. Nikoli ne bomo izvedeli kako so prvi ljudje ugotovili, da lahko z načrtnim parjenjem vplivajo na to, kakšne lastnosti bodo imeli njihovi psi. Verjetno je do prvih sprememb prihajalo povsem naključno. Šele kasneje, ko so ljudje ugotovili kaj se je zgodilo (kakšne lastnosti so imeli potomci dveh živali), so začeli živali medsebojno križati po sistemu poskusov in napak. *
* Stanley Coren, Inteligenca psov, Dedal 1996, str. 43

5.1POGLEDI NA PASJE MIŠLJENJE
Primerjava miselnih procesov, ki poteka v živalskih in človeških možganih, je eno od glavnih jeder spora med znanstveniki že od takrat, ko se je primerjava prvič znašla v javnosti. Že Charles Darwin je v svoji študiji Izvor človeka napisal, da je glavna razlika v inteligenci med človekom in večino njegovih manj razvitih sorodnikov iz rodu sesalcev v stopnji in ne v vrsti.
Svojo hipotezo je utemeljeval z dejstvom, da je mogoče dokazati procese zaznavanja in dojemanja, čustvovanja in situaciji primernega odzivanja , ki si jih sicer absolutno lasti človek , tudi pri nižje razvitih živalih, pri nekaterih so omenjeni umski procesi le zaznavni, pri nekaterih pa celo izredno dobro razviti. *
* Stanley Coren, Inteligenca psov, Dedal 1996, str. 45-46

Včasih so mislili, da pasja vzgoja ni enakovredna človeškemu učenju, ampak so jo razglašali kot golo reprogramiranje refleksnih ravnanj, pri katerem zavest živali ni igrala prav nič večje vloge kot na primer pri računalniku. Tak način sprejemanja psov je z vrsto analiz v 17.stoletju uvedel Rene Descartes. Descartes je poudarjal, da živali nimajo lastne zavesti in inteligence ali katerekoli umske sposobnosti, ki bi jo lahko primerjali s sposobnostmi človeškega uma.
Pred Descartesom je bilo splošno uveljavljeno mnenje grškega filozofa Aristotela, ki ga ni zanimala samo inteligenca, ampak življenje kot samostojni pojav. Menil je, da na svetu obstaja več različnih kvalitet življenja in da posamezna živa bitja obvladajo samo različno količino teh kvalitet. Najpreprostejše oblike kot so sposobnost sprejemati hrano, se razmnoževati in potovati po svojem življenjskem prostoru, druge bolj zahtevne oblike pa so zaznavanje okolice z čutili, sposobnost čustvovanja, motivacija, učenje, predvidenje, analiziranje.

5.2DANAŠNJI POGLEDI NA PASJE MIŠLJENJE
Descartes je menil, da gibi in dejanja pri živalih nimajo nobene veze z mišljenje, ampak da so to vse refleksni gibi, tako kot npr. ko umaknemo roko z vroče plošče, za to ne pošljemo zavestnega ukaza mišici naj se skrči in roko premakne.
Descartes je pogosto uporabljal še dva argumenta, ki sta po njegovem mnenju ločila ,misleča bitja od bioloških avtomatov. Prvi argument je, da se lahko s svojim načinom oglašanja učinkovito sporazumevajo samo ljudje. Drugi Descartesov argument je kreativno ravnanje. Živali in stroji lahko po njegovem mnenju opravljajo samo tiste naloge in opravila, za katere so ustvarjeni.
a. Etične posledice
Descartes je zagovarjal tudi tezo, da živali nimajo čustev. Pri tem je šel celo tako daleč, da je trdil da glas, ki ga žival izpusti, če jo udarimo z palico, ni posledica bolečine, ampak samo ropot živalske vsebine. Descartesove hipoteze pa so na žalost pripeljale tudi do krutega ravnanj z živalmi. Znanstveniki, ki so si hoteli v živo ogledati, kako deluje krvožilni sistem so pribijali živali za tace na mizo in jih nato žive rezali. *
* Stanley Core, Inteligenca psov, Dedal 1996, str. 67

6. BEHAVIORISTI
Behavioristi razlagajo živalsko vedenje kot predvidljive vedenjske vzorce in ne kot posledico notranjih stanj. Iz njihovega profesionalnega besednjaka so besede, ki namigujejo na zavestno mišljenje, na primer želja, namen in predvidenje, povem izključene.
Behavioristično usmerjenih psihologov ni motilo niti dejstvo, da so pogosto odkrili reakcijo katere od poskusnih živali, po kateri bi lahko sklepali, da tudi živali lahko mislijo. Pa so vse skupaj raje spregledali in pripisali naključju ali pa napaki pri opravljanju poskusa. Behavioristi namreč še vedno trdijo, da so živali samo avtomati. *
*Stanley Coren, Inteligenca psov, Dedal 1996, str. 68-73

6.1 NARAVA PASJE INTELIGENCE
Ko se ukvarjamo s pasjim razumom in inteligenco, se nam splača najprej pogledati, kaj smo ljudje ugotovili glede človeške inteligence. Pomembna je na primer ugotovitev, da ima inteligenca različno širini oziroma doseg. Večina meni, da inteligentni ljudje kažejo svojo bistrost v vsem kar počno.
Stanley Coren, Inteligencapsov, Dedal 1996, str. 80

Tako kot ljudje so tudi nekateri psi izjemno bistri in so se sposobni naučiti skoraj vsega, kar si izmisli njihov lastnik, drugi pa imajo izredno ozko usmerjene sposobnosti in veliko bolj široke pomanjkljivosti. Angleškega setra ali poentra ni treba veliko učiti, da lovcu nakažeta, kje se skriva divjad, prav nemogoče pa ju je naučiti, da bi prignala razkropljene ovce nazaj k čredi.

a. Raznovrstna inteligenca
Dejstvo, da se ljudje po svojih sposobnostih tako zelo razlikujemo drug od drugega, je navedlo nekatere strokovnjake na idejo, da je treba inteligenco razumeti kot nabor primarnih umskih sposobnosti, od katerih lahko vsako obravnavamo kot samostojno sposobnost ali pa celo posebno dimenzijo inteligence. Harvardski psiholog Howard Gardner imenuje te sposobnosti raznovrstna inteligenca.
PROSTOSKA INTELIGENCA: omogoča psom, da si zapomnijo, kako je organiziran zunanji svet, kje so določeni predmeti, koliko so oddaljeni drug od drugega in podobno. Pes kaže to inteligenco takrat, ko se spomni, kje je pustil svojo najljubšo igračo ali pa v katerem delu stanovanja je njegovo ležišče.
TELESNO- KINESTETIČNA INTELIGENCA: psom omogoča koordinacijo telesnih gibov – prav tako, kot jo uporabljamo ljudje na primer pri tipkanju, plesu ali športu. Tudi psi se namreč naučijo preskakovanja ovir, skakanja v daljino, loviti ravnotežje in plezati po lestvi.
INTRAPERSONALNA INTELIGENCA: psu omogoča, da zna presoditi, kaj zmore in česa ne. Pes, ki se obotavlja in noče skočiti čez oviro, se zaveda, da ne more skočiti tako visoko ali tako daleč, kot to zahteva ovira.

6.2 PASJA JEZIKOVNA INTELIGENCA
Govor je bil vedno privilegij, ki smo si ga lastili izključno ljudje. Upoštevali smo sicer, da bi utegnila ob primerni vzgoji spregovoriti tudi katera od živali, in jih celo učili, pa napori niso obrodili želenih sadov, zato znanstveniki niso ugotovili samo, da neljudje niso sposobni govoriti, ampak so trdili celo, da nesposobnost govornega komuniciranja dokazuje neobstoj živalskega razume in inteligence.
Nekateri strokovnjaki trdijo, da znaki in simboli, ki jih uporabljajo opice in druge živali, še vedno niso enakovredne pravemu jeziku, ker s simboli in znaki ni mogoče doseči kompleksnosti človeškega jezika. *
Stanley Coren, Inteligenca psov, Dedal 1996, str. 93

a. Pasje razumevanje jezika
Psi med zvoki nedvomno razlikujejo dovolj dobro, da si lahko pridobijo receptivno jezikovno izobrazbo. Tako lahko razlikujejo tudi med nianskami človerkovih izrekov. Pasjih receptivnih jezikovnih spretnosti ne bi smeli podcenjevati. To, da psi ne morejo izgovarjati človeških glasov in se tako pomenkovati z nami, še ne pomeni, da ne razumejo človeške govorice. Pes dokaže, da je razumel, s tem, da se ustrezno odzove na izrečeno. Uboga lahko izrečen ukaz ali pa se na naše govorno sporočilo odzove z inteligentnim in ustreznim vedenjem.
* Stanley Coren, Govorite po pasje, Debora 2001, str. 19

Kako pomemben položaj zavzemajo psi v našem življenju, ponazarja dejstvo, da jim dajmo imena. Ime je tisto, kar posameznemu psu podeljuje individualno identiteto. Seveda je ime vsakemu psu samosvoj slušni signal. Najbolj zanimivo pri tem pa je, da se psi tudi res odzivajo na glasove, ki pomenijo njihovo ime. *
* Stanley Coren, Govorite po pasje, Debora 2001, str. 25

Psi so sposobni komunicirati tudi v obratni smeri, oni oddajajo signale, mi pa jih sprejemamo. Pri tem uporabljajo tako kot ljudje glasove in telesne signale ter geste.

7. RAZLIČNE VRSTE PASJE INTELIGENCE
Prijateljstvo med ljudmi in psi izhaja iz dejstva, da so nam lahko psi v veliko korist. Lahko nam pomagajo pri opravljanju nekaterih del, za svojega gospodarja pa lahko opravljajo tudi naloge osebne in psihološke narave. Najbolj vsakdanje delovne naloge zajemajo varovanje lastnine in ljudi, pomoč pri lovu, pomoč pri paši, vleko sani, vozičkov ali prenašanje tovora na hrbtu, iskanje predmetov, ljudi ali snovi, reševanje in pomoč invalidnim osebam.
Med psihološkimi nalogami je sigurno najpomembnejša delanje družbe osamljenemu gospodarju. Zaradi te sposobnosti so začeli v zadnjem času strokovnjaki razvijati posebne terapije za preganjanje osamljenosti ostarelih, za rehabilitacijo družbeno izobčenih oseb, pse pa uspešno uporabljajo tudi pri terapiji z duševno motene osebe. Seznam nalog, ki jih opravljajo psi, je vse prej kot popoln, kljub temu pa lahko že na prvi pogled ugotovimo, koliko različnih stvari in sposobnosti ljudje zahtevamo danes od kosmatincev. Samo nekatere naloge, ki jih psi opravljajo danes, so lastne tudi divjim kanidom v naravi in so torej podedovane o prednikov, veliko pa je takih, ki se jih psi naučijo v času dolgotrajnega šolanja.*
* Stanley Coren, Inteligenca psov, Dedal 1996, str. 119

a. Adaptivna inteligenca
Kadar se v vsakdanjem življenju pogovarjamo o učnih sposobnostih in sposobnosti za reševanje problemov, se v resnici pogovarjamo o adaptivni inteligenci. Pri ljudeh in živalih sestavljata adaptivno inteligenco učljivost in sposobnost reševanja problemov. Adaptivna inteligenca omogoča posamezniku, da se prilagodi okolju in da si pridobi ustrezne izkušnje, s katerimi lahko okolje prilagaja svojim potrebam. Primer vsakodnevne adaptivne inteligence pri živalih je kako izslediti plen in kako poskrbeti z mladičke. Če se podobni primeri pojavljajo pogosto, se enačba za njihovo rešitev vtsine v spomin in tako posameznik, ki se zopet sreča s podobnim problemom, na podlagi izkušenj hitro izbere pravo rešitev.*

b. Delovna in poslušnostna inteligenca
Kadar govorimo o pasji inteligenci, si večina ljudi verjetno predstavlja psa, ki izpolnjuje bolj ali manj zapletene ukaze svojega vodnika. Večina ljudi meni, da so policijski psi, psi-vodniki, ovčarski in reševalni psi, ki s presenetljivo natančnostjo izpolnjujejo ukaze svojih vodnikov skorajda nezmotno opravljajo naloge, za katere so šolani, živi dokaz pasje inteligence. Za uspešno izpolnjevanje človeških ukazov mora pes, imeti samo toliko razvito adaptivno inteligenco, da zmore presoditi, kaj pričakuje vodnik, ko izreče določen ukaz. S pasjega gledišča je namreč vsaka beseda ali signal samo eden od problemov, ki jih je treba rešiti. Izkušeni vaditelji in vodniki psov večkrat pripovedujejo, da je pri pripravah na tekmovanje iz poslušnosti najtežje doseči stopnjo, na kateri pes razume, kaj gospodar od njega pričakuje, in ne izvaja ukazov po nekakšnih spominskih vzorcih.
Dobro razvita inteligenca še ne pomeni, da bo pes dober tudi pri šolanju oziroma izpolnjevanju ukazov. Pes mora namreč imeti tudi željo in voljo za izpolnjevanje priučenih ravnanj. Kazati mora vsaj pripravljenost za to, da bo z izpolnjevanjem ukazov ugodil svojemu gospodarju. To pa je že osebnostni in ne več inteligenčni dejavnik. Poleg tega se mora biti pes sposoben koncentrirati, za daljši čas usmeriti svojo pozornost na določen problem, kar je za šolanje izredno pomembno. Marsikatero vajo je treba ponavljati toliko časa, da se psu popolnoma vtisne v spomin. Ni dovolj, da se pes osredotoči na problem, ampak mora biti tudi dovolj vztrajen, pri učenju se ne sme dolgočasiti, prav tako pa mu napake ne smejo vzeti volje za učenje. Pes mora biti umsko prilagodljiv. Pomembno je tudi, da zna pes pozabiti na moteče vplive( privlačne vonje, nenavadne zvoke, zanimive predmete). Vsako izpolnjevanje ukazov pa zajema tudi komunikacijo med človekom in psom, zato mora imeti pes primerne komunikacijske sposobnost. Ugotoviti mora, da skuša vodnik komunicirati z njim, prepoznati pa mora tudi ukaze in znake, s katerimi človek usmerja njegove reakcije, prav tako pa mora biti sposoben ugotoviti, ali ravna pravilno ali ne. *

c. Instinktivna inteligenca
Obstaja tudi inteligenca, o kateri le redko razmišljamo, saj gre za take sposobnosti in ravnanja, ki so sicer del genetskega programiranja. Pri psih uravnava precejšne število njihovih sposobnosti.
Veliko pasjih sposobnosti je na prvi pogled genetsko pogojenih, kljub temu, pa jih je mogoče spreminjati s selektivnim parjenjem. Tak primer je lajanje. Ali bo pes lajal ali ne, koliko bo lajal in okoliščine zaradi katerih bo lajal, o namreč genetsko pogojene.
Sposobnosti, ki jih ped podeduje, včasih pa naje vpliva tudi človek utegnejo torej postati celo ena od glavnih lastnosti pasme. Pod pasjo instinktivno inteligenco uvrščamo vrstno navad in sposobnosti, ki se z genetskim materialom prenašajo iz roda v rod. Od instinktivne inteligence psa je odvisno, ali bo lajal ali ne, ali bo prinašal ali ne. Nekatere sposobnosti so tako velikega pomena, da včasih vplivajo celo na sposobnost reševanja problemov, poslušnost in druge pomembne značilnosti pasme.*

d. Prelivanje inteligenc
Če pes že kaže tri različne vrste inteligence, katera je torej najpomembnejša in katera prevladuje? Se te inteligence med seboj prepletajo, omejujejo ali mogoče opredeljujejo? Vsak pes mora imeti minimalno stopnjo adaptivne inteligence, da lahko izkoristi svojo delovno inteligenco, kar pa še ne pomeni, da ima pes s slabše razvito delovno inteligenco tudi slabše razvito adaptivno inteligenco. Vpliv instinktivne inteligence pa je pri nekaterih pasmah večji pri drugih pa manjši. Pasme, ki imajo slabše razvito instinktivno inteligenco, namreč skoraj redko kažejo izredno visoko razvitost adaptivne inteligence in obratno; psi ki imajo veliko prirojenih lastnosti, bodo kazali slabšo prilagodljivost v neznanih življenjskih situacijah, kar je tipično za živali, ki imajo slabo razvito adaptivno inteligenco. *
* Stanley Coren, Inteligenca psov, Dedal 1996,povzetek str . 120 – 130

8. VRSTE PSOV

8.1 PSI ČUVAJI IN BRANILCI
Glavna naloga psa čuvaja je zagnati preplah, za kar je pasji lajež izredno primeren, saj ga je skoraj nemogoče preslišati. Lajanje s katerim psi opozarjajo na vsiljivce pa je kosmatincem, ne glede na njihovo velikost prirojeno. Če potrebujemo čuvaja, moramo poiskati psa, ki e bo miren in zaspan, ampak bo lajal. Ljudje smo verjetno prvič za določeno delo ali nalogo zavestno uporabili neko pasmo izključno zaradi njenih karakternih lastnosti takrat, ko smo potrebovali dobre pse čuvaje. Verjetno je bila nagnjenost k lajanju na od prvih pasjih lastnosti, ki smo jo ljudje s selektivno vzrejo načrtno krepili. Čeprav začne večina psov lajati vsakokrat, ko se dogaja kaj nenavadnega, obstajajo glede čuječnosti med posameznimi pasmami še vedno razlike. Dobri lajajoči čuvajo so naprimer : rotweilec, nemški ovčar, škotski ovčar, višavski terier, pritlikavi šanvcer…
Pomembna pa je tudi naslednja, višja stopnja varovanja, na kateri pes tudi fizično obračuna z vsiljivcem, ki brez dovoljenja vstopi na varovano območje ali napade osebo. Taki psi se ponavadi vedejo napadalno do vseh tujcev in jih je smrtno nevarno dražiti in izzivati. Psi čuvaji pa na žalost niso nezmotljivi in najtežjejih je naučiti, kako ločiti med naključnimi prišleki in nasilnimi vsiljivci. Velikokrat je že prišlo do neprijetnih dogodkov, ko je pes čuvaj napadel otroka, ker je ocenil, da je malo bitje, ki je verjetno hotelo psa samo pobožati, vsiljivec.
Psi so se recimo udeležili tudi 2. svetovne vojne. Menda jih je bilo vpoklicanih več kot 200 tisoč. Takrat jih niso uporabljali samo za opazovanje in varovanje, ampak tudi kot bolničarske pomočnike, pa tudi namesto radarjev na ladjah, saj so zelo učinkovito napovedovali prihod sovražnega letalstva.

8.2 LOVSKI PSI
Ko smo se začeli družiti z psi, se še nismo ukvarjali s poljedelstvom, ampak smo se preživljali izključno z lovom. Prav pri lovu pa so psi pokazali nekaj izredno uporabnih sposobnosti in prav zaradi tega smo se ljudje začeli ukvarjati s selektivno vzgojo. *

Strelski psi
Danes so verjetno najbolj znana in uporabljana skupina lovskih psov tako imenovani strelski psi, ki jo sestavljajo ptičarji, španjeli in prinašalci. Vse naštete pasme so rezultat dolgotrajne in načrtne vzreje, s katero smo ljudje izpostavljali in krepili točno določene lastnosti pasme.

Psi za lov v krdelu
Lov s psi v krdelu se zelo razlikuje od lova s strelskimi psi. Psov goničeve ponavadi ne uporabljajo posamič, prav tako pa posamezni psi niso deležni tolikšne pozornosti, vsaj ne glede šolanja. Goniči ne potrebujejo lovca, lovijo in ubijajo lahko sami.

Terierji
Beseda terier izvira iz besede terra, ki v romanskih jezikih pomeni zemlja ali tla, v imenu te skupine psov pa se je znašla zato, ker terier svojo žrtev zasleduje tudi v rov ali brlog, odkoder jo preženejo ali pa jo v njej tudi ubijejo. Ti psi morajo biti tudi izredno pogumni, saj v ozkem in temnem hodniku ni mogoče pomisliti na umik, kaj šele, da bi se pes poskušal umakniti ostrim krempljem in zašiljenim zobom žrtve. Terierjem sta sovraštvo do podgan in tehnika boja z njimi prirojena, kar pomeni, da sta del terierske instinktivne inteligence.

8.3 PASTIRSKI PSI
Ena od najpomembnejših uporab psov za delo je bilo zganjanje in čuvanje živine. Psi so pomagali pastirjem celo v tistih družbah, kjer veljajo kosmatinci zaradi verskih razlogom za nečiste živali. Psi so podedovali občutek za krdelo od svojih prednikov, le da so to sposobnost v naravi uporabljali pri lovu. *

8.4 VLEČNI PSI
Ko omenjamo vlečne pse, večina ljudi takoj pomisli na polarne pse huskye. Večino psov, namenjenih za vleko, je mogoče prepoznati že na prvi pogled. Podobni so špicem, imajo pokončna uhlja, gost kožuh, ki se ne prilega telesu, vse pasme pa imajo tudi značilen, čez hrbet zavihan rep. Najznačilnejše vlečne pasme so samojedi, malamuti, sibirski vlečni psi – huskyi in grenlandski psi.
Malo ljudi pa ve, da so pse za vleko na veliko uporabljali tudi po svetu. Pasme, kot so novofunlandec, pirenejski pes, bernardinec, so bile zelo priljubljene med mesarji, zelenjavarji, mlekarji, peki, tkalci in kramarji, saj so dovolj močne za vleko težkih vozičkov, poleg tega pa so tudi izredno vzdržljive. Pse ponekod uporabljajo za vleko še danes. *

8.5 DRUGI PSI
Danes pse uporabljmo še za vrsto drugih opravil in nalog, za katere jih sicer nismo vzrejali, kljub vsemu pa so jih zaradi instinktivne inteligence sposobne opravljati. *

Vodenje slepih: pes pomaga svojemu gospodarju pri nakazovanju in izogibanju različnim oviram, ga opozarja na bližajoča se vozila in mu omogoča svobodno gibanje tudi v zapletenem urbanem okolju.

Pomoč slušno prizadetim: pes opozarja svojega oglušelega gospodarja na zvonjenje zvonca, na žvižg piščalke ali na piskanje lončka za čaj.

Iskanje zasutih in pogrešanih: pes išče ljudi, zasute v ruševinah ali v snežnih plazovih.

Reševanje iz vode: psi izvlačijo ljudi in predmete in vode, plavajo do nasedlih čolnov ali ladij in celo vlečejo manjša plovila.

Iskanje razstreliv in mamil: pri uporabljajo svoj izostren voh za iskanje tihotapskega blaga. Ena od različic te naloge je tudi iskanje tartufov, pri čemer so začeli ljudje uporabljati pse namesto prašičev zavoljo dveh praktičnih razlogov:; psi imajo bolje izostren vonj, predvsem pa jim niti na misel ne pride, da bi dragocene tartufe poskusili sami.

Zabavanje ljudi: pasje dirke, nastopanje v cirkusu in gledališču ali za film.

8.6 DRUŽNI PSI
Psi opravljajo za človeka še eno izredno pomembno nalogo: so človekovi prijatelji. Psi, ki so bili nekakšne žive igrače in niso imeli druge vloge, kot da so bili človekovi prijatelji, so poznali že v starem Egiptu. Psi so danes vsak dan pomembnejši pri vzgoji otrok, ki obravnavajo kosmatince kot svoje igrače, vedno bolj pogosto pa postajajo sestavni del psihološke terapije pri rehabilitaciji otrok s komunikacijskimi težavami, zdravljenje depresivnih oseb in pomoči osamljenim ostarelim osebam.*

* Stanley Coren, Inteligenca psov, Dedal 1996, povzetek 114-160 str.

9. NAJNOVEJŠA TEHNIKA UČENJA

9.1 UČENJE Z KLIKERJEM
Ali ste kdaj opazili, kako hitro pes ugotovi, da zvok hišnega zvonca pomeni, da nekdo prihaja v hišo? Ali kaj pomeni odpirač konzerv? Ali, kaj se bo zgodilo, ko si oblečete plašč ali vzamete kovček? Zdi se skoraj magično, ko se psi te stvari naučijo tako hitro. Psi so inteligentne živali.
Da bi ustvarili to magično učenje, uporabljamo majhen plasični kliker, ki oddaja poseben zvok, ko pritisnemo nanj. Kliker je poseben signal. Psu sporoči »Da, to sem želel da storiš« in mu obljubi nagrado za željeno dejanje. Kliker je kot sprožilec fotoaparata, ki ujame točno določeno željeno sliko.
Učenjes klikerjem je dokazan način sporazumevanja z vašim psom, pri katerem uporabljamo pozitivne okrepitve. Učenje s klikerjem je osnovano na znanstvenih raziskavah zakonov učenja in operantnega pogojevanja.
Leta 1985 je dreserka delfinov Karen Pryor napisala knjigo z naslovom “Don’t Shoot the Dog!” (“Ne ustreli psa!” op.prev.), ki govori o uporabnem operantnem pogojevanju. V tej knjigi avtorica razlaga, kako lahko vsakdo z uporabo te teorije učenja uči celo vrsto živali, vključno z ljudmi, brez uporabe sile. Ta knjiga je spremenila poglede ljudi na učenje psov. Od leta 1992 se trenerji psov poslužujejo učenja s klikerjem, ki so se ga naučili na seminarjih Karen Pryor.
Čeprav je kliker nov pri učenju psov, uporabljajo prav kliker (ali kako drugo oznako) pri učenju morskih sesalcev in ptic že veliko let. Večina živalskih igralcev na TV in v filmih je zdaj učenih s klikerjem. S klikerjem učijo tudi mnogo psov, ki pomagajo invalidom in mnogo delovnih ter službenih (policijskih) psov.

9.2. VRSTE POGOJEVANJA
Psi se učijo predvsem z pogojevanjem. Vsi poznamo Pavlova in njegove pse, pa obstajajo še druge vrste pogojevanja, s pomočjo katerih se pes uči.
a. Operantno in klasično pogojevanje
To sta znanstvena termina, ki se ju uporablja za razlago, kako se živali (vključno z ljudmi) učijo. Učenje s klikerjem je osnovano na principih Operantnega pogojevanja.
b. Operantno pogojevanje:
B.F. Skinner je skoval ta termin. Pri operantnem pogojevanju živali s svojimi dejanji kontrolirajo okolico. Npr. pes pozvoni na zvonec, da se odprejo vrata. Ta se tako nauči, da je njegovo dejanje povzročilo odprtje vrat.
c. Klasično ali Pavlovo pogojevanje
Pri klasičnem pogojevanju se žival odzove na okolico brez zavednih dejanj. Njeno dejanje ne vpliva na posledice. Pes zasliši hišni zvonec. Zvonjenje mu pove, da se bodo vrata odprla. Pes je pogojen, da pričakuje odprtje vrat, ko zasliši zvonec.