Vzreja psov

Razmnoževanje psov
Pes kot živalska vrsta spada med monoestrične živali, kar pomeni, da je med dvema gonitvama daljše obdobje mirovanja. Psice se večinoma gonijo dvakrat na leto, običajno v zgodnjem spomladanskem in jesenskem obdobju. V zadnjem času opažamo, da spolni ciklus pri psicah poteka neodvisno od letnega časa, kar pa med drugim povezujemo tudi z izrazito izboljšano prehrano in namestitvijo, kakršni lastniki lahko nudijo svojim živalim.

Spolna zrelost
Psice spolno dozorijo s pojavom prve gonitve, v obdobju katere se je že sposobna spariti s samcem in postati tudi breja. Pri večini se prva gonitev pojavi med 7. in 9. mesecem starosti, pri čemer pa psica še zdaleč ni telesno dozorela. V tem obdobju je zlasti pri srednje velikih in velikih pasmah dosežene šele od 2/3 do ¾ telesne rasti. Zato pri tej starosti psica nikakor ni primerna za parjenje, saj brejost in kasnejše dojenje lahko v dobršni meri zavreta njen nadaljnji telesni razvoj.

Za psa štejemo, da je spolno dozorel takrat, ko je sposoben oploditi psico. Pri večini nastopi to obdobje med 10. in 12. mesecem starosti.

Spolni ciklus psice
Spolni ciklus pri psicah predstavlja obdobje med začetkom ene in začetkom druge gonitve in traja v povprečju od 5 do 7 mesecev. Med spolnim ciklusom se pod vplivom spolnih hormonov odvijajo značilne spremembe na spolnih organih in spremembe v obnašanju.

Spolni ciklus pri psici lahko razdelimo na štiri obdobja: predgonitev (proestrus), obdobje gonitve (estrus), obdobje, ki sledi gonitvi (diestrus) in obdobje, ko spolni organi pri psici niso aktivni (anestrus).

Predgonitev in gonitev predstavljata t.i. aktivno fazo spolnega ciklusa. V obdobju predgonitve na jajčnikih zorijo ženske spolne celice, spolni organi postanejo močno prekrvavljeni in nabrekli, pripravljajo se na oploditev in ugnezditev jajčnih celic. Psici močno oteče sramnica, iz nje pa se izceja gost in temno rdeč izloček, ki se na tleh ne strdi, kasneje, proti koncu predgonitve pa postaja čedalje bolj voden, svetlo rdeč in pojema. V času neposredno pred pravo gonitvijo psica oddaja značilen vonj, s katerim privablja samce, vendar jih ne pusti v svojo bližino in se jim še ne pusti zaskočiti. Spremembe so zaznavne tudi v njenem obnašanju: običajno postane nemirna, neubogljiva, ,pretirano se prilizuje in se rada potepa. Obdobje predgonitve traja v povprečju 9 dni, lahko pa je nekoliko krajše ali pa tudi znatno daljše.

Med pravim gonjenjem na jajčnikih dozorijo ženske spolne celice in so pripravljene na oploditev. V tem obdobju postane pojatveni izcedek skoraj voden, psica pa ne odganja več samcev in se je pripravljena spariti. Ob dotiku v področju ledij čvrsto stoji, odmika rep na stran, odkriva spolovilo in izraža t.i. privolitveni refleks. Obdobje prave gonitve, ki hkrati predstavlja edino ugoden čas za paritev, traja od 4 do 8 dni.

V obdobju po gonitvi pri nebreji živali pričnejo nabrekli spolni organi plahteti in prehajati v fazo mirovanja, za kar je običajno potreben čas od 60 do 75 dni. Obdobje spolne neaktivnosti pa traja okoli 4 mesece.

Paritev
Vzrejo pasemskih psov urejajo kinološka pravila. Njihovo upoštevanje je pogoj, da mladiči dobijo rodovnik. Pariti je dovoljeno le pse in psice tiste pasme, ki imajo veljavno vzrejno dovoljenje, izdano s strani pristojnega strokovnega organa pri Kinološki zvezi Slovenije. Vzrejno dovoljenje je praviloma trajno, in sicer velja pri psici do dopolnjenega 8. leta starosti, pri psu pa dokler je v dobri vzrejni kondiciji in je sposoben za parjenje. Psica sme imeti v koledarskem letu samo eno leglo.

Vzreditelj običajno pari psico s plemenjakom, ki ga je v ta namen določila vzrejna komisija, lahko pa ga izbere tudi sam. pri tem je pomembno, da plemenjak ni v sorodu s psico do vključno 3. generacije.

Psica je godna za paritev v obdobju gonitve (estrusa), praviloma med 9. in 15. dnevom po tem, ko ji je otekla sramnica in se je iz nožnice pojavil temno rdeč izcedek. Ta je v času paritve skoraj prozoren in minimalen, psica pa nemirna, ob dotiku v področju ledij čvrsto stoji, odmika rep in dviguje sramnico. Ob parjenju jo peljemo k psu in ne obratno. S tem ko privedemo psico na plemenjaku znano dvorišče, se bo ta lahko v polni meri posvetil samo njej; v nasprotnem primeru ga lahko moti novo, neznano okolje, poleg tega pa so nekatere bolj dominantne psice na domačem dvorišču celo agresivne, kar lahko zlasti pri bolj plahem psu zmanjša možnost uspešne paritve. Najbolje je, da psa in psico spustimo v naravno okolje in jima s tem omogočimo tudi spolno predigro. Nekatere pse ob paritvi moti bližina človeka, zato se v takšnih primerih odmaknemo in paritev spremljamo čim bolj neopazno.

Spolni predigri, pri čemer samec ovohava in liže spolovilo psice, ta pa ga z izmikanjem izziva, sledi zaskok in združitev. Po uspešni sparitvi ostaneta združena tudi do 30 minut, pri čemer se stikata z zadnjima deloma teles. Če se samica ob paritvi izmika ali pa samec ni dovolj vztrajen, moramo ob zaskoku psico pridržati s prijemom okrog vratu in pod trebuhom, ob tem pa samcu omogočiti, da s spolnim udom prodre v vagino. Verjetnost, da bo psica breja, bomo povečali s ponovitvijo paritve. Moške spolne celice so v rodilih psice sposobne oploditve nekaj dni, zato omogočimo ponoven zaskok psice šele čez 2 do 3 dni. Večkratno ponavljanje paritve običajno ni smiselno, razen pri psicah, pri katerih je obdobje gonitve daljše od 10 dni. Če samica odkloni izbrane samca, si lahko pomagamo z umetno oploditvijo. Po uspešni paritvi lastnika psice in plemenjaka izpolnita in podpišeta obrazec prijave paritve, na podlagi tega na Kinološki zvezi vnesejo podatke o paritvi v evidenco paritev.

Neželena sparitev. V praksi smo pogosto priča primerom, da se psica kljub skrbnemu varstvu v času gonitve nezaželeno spari, največkrat z ne čisto pasemskim psom. Takrat sicer obstaja možnost hormonske preprečitve brejosti v času 72 ur po sparitvi. Zaradi morebitnih stranskih učinkov to storimo le v skrajnih primerih.

Brejost
Brejost pri psicah lahko traja od 58 do 72 dni, povprečno pa 63 dni. V prvih treh tednih po oploditvi se plodovi obdajo s t.i. plodovimi ovojnicami in se dokončno ugnezdijo v maternično sluznico, zato v tem obdobju psice ne izpostavljamo večjim fizičnim naporom, visokim temperaturam okolja in drugim škodljivim dejavnikom.

V prvi polovici brejosti ni vidnih sprememb, zato brejost v zgodnejšem obdobju ugotavljamo s pomočjo ultrazvoka približno od 18. dneva dalje. Zaradi značilne oblike zarodkov jih lahko otipamo preko trebušne stene med 21. in 35. ter po 45. dnevu brejosti. Metoda je enostavna, vendar zahteva precej izkušenj. Uporabna in zanesljiva je predvsem pri umirjenih, sproščenih in ne preveč debelih psicah. Najbolj zanesljivo ugotavljanje brejosti je mogoče s pomočjo rentgenskega slikanja, vendar mora od paritve preteči več kot 45 dni. Uporabljamo ga največkrat zaradi ugotavljanja motenj pri porodih.

Vidne znake opazimo šele po petem tednu brejosti. Poleg povečanega trebuha je proti koncu brejosti mogoče zaznati tudi nabreklo mlečno žlezo in v zadnjih dneh pred kotitvijo običajno tudi izločanje mleka ob pritisku na seske. Obnašanje psice v času brejosti praviloma ni bistveno spremenjeno, pač pa spremembe postanejo zaznavne v zadnjih dneh pred kotitvijo.

Fizična aktivnost, prehrana in nega psice med brejostjo. Fizično aktivnost, prehrano in nego psice prilagajamo brejosti. Primerni so vsakodnevni manj naporni sprehodi. Proti koncu brejosti naj bodo čim krajši, nikakor pa jih ne smemo opustiti. Vsakodnevno gibanje namreč ugodno vpliva na delovanje prebavil, kar preprečuje zaprtje, dobra fizična kondicija psice pa med drugim tudi olajša potek poroda. Ob koncu brejosti psica zaradi pritiska povečane maternice na sečni mehur s težavo zadržuje urin, zato ji moramo omogočiti prost dostop do vrta ali pa morajo biti izhodi iz hiše toliko pogostejši. V drugi polovici brejosti ji povečamo obrok.

Posebno pozornost moramo že med brejostjo nameniti odpravljanju notranjih zajedavcev, kajti na ta način zmanjšujemo okužbo mladičev z ličinkami najpogostejše pasje gliste Toxacara canis. Zajedavce pri psici običajno odpravljamo ob koncu prve polovice brejosti, kar zadeva vrsto in odmerek pripravka pa natančno upoštevamo navodila proizvajalcev antiparazitikov.
Porod – kotitev
Psici vsaj 14 dni pred pričakovanim porodom pripravimo kotitveni prostor, ki naj bo na mirnem in primerno toplem mestu (nad 15° C) in brez prepiha. Glede na velikost psice mora biti primerno velik, tako da se ta ob premikanju lahko izogne mladičem in jih ne poškoduje. Poleg tega mora biti omogočeno temeljito čiščenje in za psico nemoteče nadzorovanje poroda. Tla v kotitvenem prostoru v času poroda prekrijemo z vpijajočim papirjem ali naravno steljo, ki pa ju prepojena s porodno vodo in drugimi izločki takoj po končani kotitvi zamenjamo s svežo steljo. Če je psica v času poroda nameščena v stanovanju, ji je prav tako potrebno zagotoviti miren prostor, v katerem se bo počutila čim bolj varno.

Potek kotitve
Okviren datum kotitve običajno že izračunamo ob paritvi psice. Glede na to, da se dolžina brejosti lahko precej razlikuje, moramo biti na morebiten začetek poroda pripravljeni vsaj teden dni pred rokom, ki smo ga sami določili.

Že nekaj dni pred porodom psici nabreknejo mlečne žleze, poveča se sramnica, iz katere se en do dva dni pred začetkom poroda prične pocejati prozorna sluz. Telesna temperatura je od 12 do 24 ur pred kotitvijo med 37 in 38° C, kar pomeni, da je lahko do 2° C nižja od normalne. Psica je sprva vznemirjena, pogosto spreminja svoj položaj, ozira se proti trebuhu in podobno. Večina jih koplje v prostoru in prenaša steljo, čemur pravimo, da ˝dela gnezdo˝. Takšno vedenje lahko traja do nekaj ur pa tudi do enega dneva.

Kotitev v pravem pomenu besede se prične z izstopanjem plodovega mehurja, napolnjenega z rumenkasto sluzasto vsebino, ki razširi porodno pot in jo naredi drsno. Temu sledi še en mehur, v katerega je zavit plod. Mehurje in plodove iztiska maternica in tebušne mišice v obliki porodnih popadkov, kar se na zunaj odraža z napenjanjem trebuha. Za vsakim posameznim mladičem, ki prihaja na svet v časovnih presledkih od nekaj minut do nekaj ur, iztisnejo maternični krči tudi njegovo posteljico. Te lahko tudi zaostanejo v maternici in jih psica izloči kasneje, lahko tudi do 24 ur po porodu. Povsem normalno je, da psica požre izločene posteljice, ki med drugim tudi ugodno vplivajo na kasnejše izločanje mleka. Novorojenim mladičem psica praviloma sama odstrani plodovo ovojnico in jih intenzivno liže, s čimer spodbuja krvni obtok, dihanje in prebavo. Poleg tega jih potiska k trebuhu, kjer se grejejo in nagonsko poiščejo seske ter pričnejo sesati. Kljub temu da psica v začetku dokaj nerada zapusti mladiče, jo je po porodu potrebno večkrat na dan popeljati na sprehod, da opravi potrebo, med tem si lahko ogledamo leglo.

Psica redko potrebuje pomoč pri porodu. Če se mladič zagozdi, ga poskušamo prijeti za trup in ga z obračanjem izvlečemo. Novorojenca moramo nemudoma osvoboditi iz plodovega mehurja, mu prerezati popkovino, očistiti sluz iz gobčka in ga osušiti s toplo krpo ter masirati. Ko to opravimo, ga čim prej položimo k sesku, da se napije mleziva, ki je izredno pomembno za dvig njegove odpornosti proti nalezljivim boleznim. Če je psica do mladičev popadljiva, jih moramo odstraniti iz gnezda in jih dati v primerno ogrevan prostor (v prvih dnevih življenja mladičev naj bo temperatura prostora okoli 32° C). mladičem moramo v začetku omogočiti sesanje pri psici vsaj na vsaki dve uri, če pa to zaradi popadljivosti psice ni mogoče, jim je potrebno zagotoviti ustrezen mlečni nadomestek in masažo, zlasti v področju trebuha, s čimer omogočamo normalno prebavo. Idealno je, če za takšne, pa tudi za sicer osirotele mladiče lahko najdemo psico dojiljo.

Leglo
Vzreditelj mora leglo prijaviti vzrejno tetovirnemu referentu društva v roku treh dni, ta pa mora leglo pregledati najkasneje v petih dneh po prejemu obvestila. Vzrejno tetovirni referent ob pregledu ugotovi splošno stanje psice, ugotavlja telesno razvitost mladičev in legla kot celote in svetuje vzreditelju vse v zvezi z namestitvijo, zoohigienskimi in prehranskimi zahtevami doječe psice in mladičev, morebitno odstranitev slednikov ali skrajšanje repa. Ugotovitve o številu mladičev in stanju legla vpiše v predpisan obrazec ˝Prijava legla˝. Vanj vpiše tudi imena mladičev, ki jih izbere vzreditelj, pri čemer je pomembno, da se vsa začenjajo z isto začetnico. Če je vzreditelj lastnik psarne, imenom mladičev doda tudi naziv psarne, kar skupaj predstavlja polno ime mladiča. Vzrejno tetovirni referent posreduje prijavo legla vodji rodovne knjige pri Kinološki zvezi Slovenije. Ta preveri dokumentacijo, ki zadeva paritev in leglo, prepiše poimenski seznam mladičev v rodovno knjigo in jim dodeli rodovniške (tetovirne) številke ter izda rodovnike.

Na podlagi vrnjene prijave paritve z vpisnimi rodovniškimi številkami, opravi vzrejno tetovirni referent tetoviranje mladičev, in sicer med 7. in 8. tednom starosti. Vzreditelj praviloma odda mladiče novim lastnikom pri starosti najmanj 8 tednov. O poginu ali izginotju rodovniškega psa mora lastnik obvestiti KZS. Obvestilu priloži rodovnik, ki mu ga je dolžna pisarna KZS po vpisu v evidenco z ustrezno oznako vrniti.

Vir: Skripta za program veterinarski tehnik

Avtor:Helena (SrčicaRubi)